"La, la, la, la, la ..." je sledil agresivni odmev peklensko vroče in polne Cvetličarne, potem ko se je že dobro vživela v razpoloženje nogometne himne z evropskega prvenstva v Ukrajini in na Poljskem pred dvema letoma, in je prvi mož skupine Eugene Hutz že dajal iztočnice z vzkliki brez glasbene spremljave: "But I'm a Wonderlust King!"
Hutz se je vrnil v Slovenijo s pisano podporo ameriških emigrantov iz Rusije, Belorusije, ZDA, Etiopije, Ekvadorja. Oboževalci so koktajl glasbenih žanrov, ki jih združuje skupina z njim na čelu, dočakali dve leti po tem, ko je tehnično osebje Gogol Bordella doživljalo tisto neprijetno stran Rock Otočca - blato, zaradi katerega je njihov kombi obtičal nekje sredi prizorišča na poti do odra.
90-minutni udarec neprekinjenega gypsy-punk hedonističnega veseljačenja, kronanega s polivanjem vina prvih vrst nesporno prvega lika skupine, ni pustil nikogar ravnodušnega. Prav nasprotno, v zadnji tretjini so se nekateri pod odrom premočeni in pretreseni od nabitega ozvočenja, spustili v 'mosh pit'.
A kljub izstopajoči prezenci Hutz ne ostane sam. Za nepopustljiv tempo so med glavnimi krivci pevec (če je prizorišče pravo tudi bruhalec ognja) Pedro Erazo, agitator občinstva na violinskih strunah Sergey Ryabtsev, multiinštrumentalistka in osrednja, v bistvu edina, ženska na odru Elizabeth Sun in novinec v postavi Pasha Newmer na enem izmed osrednjih inštrumentov - harmoniki, ki še ni tisto pravo nadomestilo za nekdanjega mojstra meha Sasho Kazatchkoffa.
Takoj ko so se zbrali na odru, se je Cvetličarna nekaj minut po 21. uri napolnila. Sestav, ki ga dopolnjujejo še "tisti umirjeni basist" Thomas - Tommy T - Gobena, Michael Ward na kitari in Oliver Charles na bobnih, so pričakovano udarili z eksplozivno We Raise Again, ki je znanilka njihovih nastopov na novi turneji Pure Vida Conspiracy.
Pomanjkljivost sinočnje mešanice panka, latinskega roka, romskega folka in hiphopa je bilo ozvočenje, ki je vsaj v prvi polovici delalo krivico spremljevalnim vokalom in tudi Hutzu, toda vse izostanke so nadomestili kar obiskovalci sami.
Šov, za katerim stoji glasba
Večer je zaznamovala raznolikost, ki Gogol Bordella meče v predal "teatralnega šova", toda za njim stoji četa nadarjenih glasbenikov, ki dela prehode med nihanji tempa znosne. Pa naj gre to za "mučenje" Ryabtseve violine v The Other Side of Rainbow, ki jo Ward v naslednjem trenutku spremeni v psihedelični spev, ali za Hutzeve samostojne izlete na kitari, kjer se zdi, da sta Newmer na harmoniki in Erazo na orglicah čisto v svojem svetu, pa vseeno Dig Deep Enough izpade kot kavbojski spev.
Njihova potovanja, kot se je izkazalo sinoči, z glasbo segajo od Jamajke (ko Erazo začne s svojimi MC-jevskimi vložki z "Move Ya Body, Move Ya Body", v neutrudnem spevu harmonike in violine sredi Last One Goes the Hope, preko Kube z novim singlom My Companjera s kitarskimi solažami v slogu mojstrov bluza, vse do vlečenja vzporednic z grškim sirtakijem v Start Wearing Purple, ki ni sinoči pustila nikogar hladnega.
Najboljši ob občinstvu
Potem so skupino priklicali na oder še dvakrat. Najprej je Hutz sam odrecitiral na kitari Alcohol, ob minimalistični podpori violine in harmonike. Toda med Lost Innocent World in Baro Foro ni bilo več odmora. Samo glasno prepevanje in ploskanje. V uri in pol obiskovalec dobi praktični vpogled v Hutzeve besede, ko je pred dvema letoma razlagal o načinu ustvarjanja glasbe: Vedno me bo gnal vzhodnoevropski občutek, kjer začneš počasi in potem se vse stopnjuje ter spet upočasni. V Braziliji tega ni. Imajo 'groove'. Iz nekega razloga ljudje tam niso odkrili evropskega načina gradnje melodije, toda sam sem oba združil."
Cvetličarna je tako znova ponudila skupini nekaj, kar odprti prostor, kot je bil pred dvema letoma na Otočcu, ne more - stik z ljudmi. Kljub svojemu svetovljanskemu značaju skupina najbolje zaživi, ko je eno z množico pod njimi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje