Slabo uro in deset minut je množica, zbrana pod streho Plečnikove umetnine, sledila nareku raperja, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja s kitaristom Erniejem C-jem združil svoji ljubezni do rim in metala ter ustvaril Body Count.

Danes sta od petih prvotnih članov skupine živa samo dva. Ice-T ima za sabo uspešno igralsko kariero, ki jo je gradil z nastopanjem v seriji Zakon in red: enota za posebne primere ter pečat zvezdnika resničnostnih šovov, kjer se je pojavljal ob boku svoje življenjske spremljevalke Coco (ki je s skupino obiskala Ljubljano, stala ob odru med koncertom svojega izbranca in se malo brigala za predstavnike sedme sile).

Body Count so se med podvigi Ice T-ja v svetu "mainstream" kulture zgubili (iskreno: nikoli se niso na ta način poskušali izpostavljati). Oba albuma, ki so jih izdali po odmevnem prvencu Body Count (že zato, ker je založba Warner dosegla od Ice T-ja, da je umaknil razvpito skladbo Cop Kill z albuma - vsaj tako je pričeval v intervjuju za revijo Rolling Stone lani), sta prejela medle odzive. Zdelo se je, da so tudi oni padli z mnogimi glasbenimi "vojaki", ki so želeli prenašati sporočila med ljudi s svojo glasbo. Toda lani je iz plevela komercialnega rapa in metala vznikel njihov nov album (po letu 2006) Manslaughter.

Zrelejša besedila, okoli katerih se prepletata morda lahkotnejši thrash metalski zvok in melodični kitarskih vložki, so naznanili, da Body Count še niso za odpis. In s tem pedigrejem so obiskali "najglasnejše občinstvo do zdaj na evropski turneji", kot je zbrane sinoči označil Ice-T. Nad Križankami se je ob deseti uri spustila tema, iz matrice so začeli prihajati zvoki, spominjajoči na cirkuško glasbo iz grozljivk.

A le, dokler ni Ernie C stopil pred občinstvo (za njem še Juan of the Dead na drugi kitari) in baskitarist Vincent Price priskakljal v ritmu bobnov Ill Willa pri skladbi Body Count's in the House. Agresivnemu zvoku je piko na i postavil Ice-T, ki je stopil na pred mikrofon, vrgel v stran stojalo in dobil na svojo stran občinstvo z besedami: "Slovenija, premaknite svoje j**** riti!"

Poslastica za ljubitelje metala (in drugih glasbenih poznavalcev) je postregla z dovršenimi menjavami ritma, spominjajočimi na speed metal, in impresivnimi solažami. Predvsem pa z dinamiko Ice-T-ja, ki je na koncertu podkrepljena z dvema spremljevalnima vokalistoma v ozadju.

Čeprav je bil njegov vokal dobro tretjino nastopa bolj kot ne v ozadju zaradi slabšega zvoka v Križankah, je bil njegov dovolj prodoren, da so se Križanke prepričale, zakaj Ice-T ni še ena hollywoodska prikazen na glasbenih odrih. Razumljivo podajanje rim - brez nizanja besed do te mere, da izgublja sapo - a z dovolj veliko hitrostjo, da jih poslušalec razume že ob prvem poslušanju, je osnovna podlaga, zakaj tudi muziciranje drugih članov skupine pride tako do izraza med nastopi.

V glavni vlogi: Ice-T
Ice-T v glasbenem pogledu ni "frontman" - je morda magnet za prodajo vstopnic -, toda na odru je le del skupine, kjer se vse vrti okoli hitrih in preciznih kitarskih vložkov ter uničujoči ritemsekciji. Bolj kot "frontman" je pridigar, kar se je sinoči še posebej izkazalo v dodatku, ki ga niso načrtovali, a jih je množica s sodelovanjem prepričala.

Šestminutni spev s skladbo Momma's Gotta Die Tonight je bil vrhunec večera, kjer je Ice T prikazal svoje pripovedno-igralske sposobnosti, preostali člani skupine pa inštrumentalno koherentnost, ki jih odlikuje. Besedo za besedo je Ice-T vizualiziral, z gestami nakazoval nadaljevanje in na koncu utrdil svoje sporočilo proti rasizmu, ki je po njegovem mnenju največja težava današnjega časa. "Če ste siti rasizma, povzdignite glas," je zavpil.

Raper je z občinstvom komuniciral s celim telesom, naj bo to s kazanjem jezika, maničnimi pogledi, ali s kretnjami rok, s katerimi je pogosto nakazoval na rezanje vratov, ali z oponašanjem robotka (da, tudi to se je zgodilo). Po tretji skladbi večera, Masters of Revenge, so bili telefoni že spuščeni, roke pa visoko v zraku. "Vprašali so me, ali želim nastopiti v Sloveniji. No, tu sem, kajne," je po skladbi nagovarjal zbrane.

Body Count so z Drive By odpeljali občinstvo, ki so ga poleg Slovencev sestavljali tudi tuji obiskovalci pretežno iz Italije in Hrvaške, v South Central Los Angelesa in nazaj v čas pristnih koncertnih doživetij. Ko je tudi Priceevo igranje baskitare med nogami (prav tako pri skladbi Drive By) izpadlo kot nekaj popolnoma spontanega, in ne naštudiranega, kot je pogosto primer.

Zabava na odru
Vse od skladbe Voodoo naprej se je zdelo, da so si Body Count vzeli priložnost za lastno razvedrilo. "OK, čas je za odmor. Plešite," je spodbujal mosh-pit v prvih vrstah (ki se ni skoraj nikoli ustavil) raper. Ernie C je odšel v svoj svet kitarskih solaž, Ice-T je dvigoval svoje metalske rogove visoko v zrak. Vmes prestregel modrček, ga pogledal in vrgel čez ramo na tla. Ill Will je dobil pred skladbo There Goes the Neighborhood svoje minute za izkazovanje bobnarskega znanja in zdelo se je, da je vse skupaj šele začetek.

Koncert je popestril Ice-T s svojimi nagovori. Pred skladbo Body Count se je Ice-T obregnil nad ravnanjem NSA in Baracka Obame, češ da imajo vsi njegovo številko. "J**** nikoli ne pokliče," je dejal o Obami. Med njo je po Ernieju C-ju med solažo zlil plastenko vode po afrofrizuri in za nameček še vrgel prazno plastenko v njegovo glavo ...

"Mi se zabavamo. Šele ogrevamo se," je pozival k pevskemu sodelovanju Ice-T pred "ljubezensko pesmijo" KKK Bitch. Za sam konec uradnega dela so postregli še s skladbami Disorder, Talk Shit, Get Shot (oz. kot je dejal Ice-T: z besedami, ki so najboljše orožje za vse nasilneže) in seveda skladbo Cop Killer, pri kateri se mu je na odru v vlogi MC-ja pridružil njegov sin. Medtem ko je bil na odru družinski trenutek, pa je občinstvo v Križankah razsvetlila tudi baklja.

Hitro, morda prehitro?
Body Count so se vrnili še s skladbama Enter The Dark Side in že prej omenjeno Momma's Gotta Die Tonight, toda kljub intenzivnemu občinstvu. Med njimi je trem junakom uspelo skočiti na oder, enemu izmed njih hkrati tudi povleči z njega baskitarista. A nekaj minut čez enajsto je bilo vsega konec.

Križanke so želele še več, spremljale, kako se razdira bobnarski set, a glavnih protagonistov večera ni bilo več nazaj. Dejstvo je, da so Body Count trenutno v intenzivnem festivalskem ritmu in v tem duhu (z repertoarjem s festivalov) je minil tudi njihov koncert v Ljubljani. In že sam dodatek je bil presežek, ki ga mnogi oboževalci ne bodo slišali v naslednjih dneh. Pa vseeno - kljub prepričljivi predstavi trboveljskih Kreshesh Nepitash - premalo za samostojni koncert.