Še eno superskupino? Ne, več kot to. Harmonijo improvizacije imenovano Black Stone Raiders.

Nadomestni člen Billa Wymana v skupini Rolling Stones Darryl Jones, z grammyjem nagrajeni mojster bobnarskih setov Will Calhoun (še posebej dobro znan gledalcem oddaje Izza Odra z Branetom Rončelom) in eden izmed najboljših džez-rock-blues kitaristov Jean Paul Bourelly so sinoči v katedralo Kina Šiške privabili (po besedah organizatorjev) okoli 600 privržencev prvinskih seans "jam session".

Inštrumenti so bili tisti, ki so govorili namesto tria. Ritem Jonesa in Calhouna je vodil svojo igro, Bourellyjeva kitara jima je sledila in na trenutke prevzemala pobudo. To ni bilo tekmovanje, to je bila ekshibicijska tekma, ki je sprva zadržano občinstvo razživelo do te mere, da so se dolžine aplavzov približale dolžini nikoli končanih podaljškov konca skladb.

Rock, blues, džez, funk - poslušalec zadovolji ob poslušanju Black Stone Raiders vse glasbene okuse. Piko na i pa postavijo Calhounovi bobnarski vložki, kjer se ob odsotnosti obeh kitar izkaže tisto njegovo spogledovanje z drum'n'bass plejado ritmov, etnoritmi in "sampli", katere zadnje časa v svoje igranje integrira brooklynski bobnar.

Če je bil še na začetku miren za svojim setom bobnov, se je tudi sinoči Calhoun izkazal za izjemno fizičnega bobnarja. Njegova široka paleta ritmov bogati Black Stone Raiders od svobodnih form preko avantgardnega funka vse do džezovskih prijemov. Vmes pa - kot osamljen lik pod žarometi - poskrbi za pridihe tehnoritmov.

Jones ali bolj znan pdo vzdevkom The Munch Calhounu ne sledi, ampak ga dopolnjuje, medtem ko se spogleduje s Bourellyjem. Ne izpostavlja se za vsako ceno in ta njegova podtuhnjenost privablja bolj kot vseprisotnost Bourellyja. Kitarist je tista prva vez z občinstvom. Svoje kitarske zvoke dopolnjuje s kratkimi, a učinkovitimi glasovnimi dopolnitvami.

Jonesovi sprehodi s prsti po vratu basa, Bourellyjeva robatost ob občasnih "dow, da dow, da dow" in Calhounova bobnarska drža, popeljejo poslušalca - prenasičenega z umetno sproduciranimi glasbenimi vzorci, v čas, ko je napaka pomenila napredek in igranje čisto zabavo.

Klavdija Kopina, spremljate me lahko tudi na Twitterju