Big Foot Mama (BFM) je 'sesula' vrata Orto Festa.

"Res je, da po navadi nismo vajeni ravno igrati na klubskih koncertih, večinoma igramo festivale, 'open aire' in dvorane. Si pa vsak rokenrol človek zaželi sem pa tja spet na vsake toliko časa tudi klubsko vzdušje," je pred nastopom za MMC povedal basist skupine Alen Steržaj.

Tradicionalni (in hkrati edini) slovenski klubski festival je velik glasbeni presežek pri nas, saj je njegovo osrednje poslanstvo predvsem predstaviti vse lepote na nasprotni strani 'mainstreama'. "Dobro je, da mladi bendi dobijo tudi priložnost, da se pokažejo pred občinstvom, glede na to, da je mladim bendom težko priti. Ni infrastrukture. Radijske postaje jih ne vrtijo. Na koncertih so kvečjemu predskupine velikim bendom in igrajo ob osmih zvečer, ko še ni nikogar v dvorani. Dobro je, da vsaj Orto Bar posveča pozornost novim imenom," je razložil basist.

BFM na festivalu z alternativnim prizvokom
Čeprav festival brez konkurence ponuja oder mladim, medijsko manj odmevnim skupinam, pa so se organizatorji letos odločili, da za začetek odigrajo na "varno karto" in so tako znova na svoj oder pripeljali skupino, ki je lani praznovala svojo 20. obletnico delovanja. In res, dva albuma pozneje je prenovljeni repertoar glede na pretekli dve leti v nastop BFM vnesel svežino, ki je sovpadala s pričakovanji njihovih oboževalcev. "Predvsem pa bo dober rokenrol žur," je že pred nastopom obljubil Steržaj.

Pred razprodanim prizoriščem so člani zasedbe v uri in štiridesetih minutah (dolžino koncerta je namreč omejeval čas, saj se morajo vsi koncerti v klubu Orto končati ob polnoči) predstavili svoj bogat železni repertoar, ki pa kljub vsemu ni bil popolnoma predvidljiv. K tem so pripomogli predvsem vokalni vložki pevca Grege Skočirja, ki se je poigraval z odmevi, intonacijo in predvsem s preusmeritvijo pozornosti na kitarske solaže, kakor so jih zahtevale posamezne skladbe.

Stare uspešnice pospešile srčni utrip
Nova koncertna zgodba skupine se je začela s skladbo z njihovega albuma Kaj se dogaja iz leta 1997, Krila. Čeprav številnim domačim skupinam uspe šele na koncu njihovih koncertov, da se zbrani vživijo v ozračje, so oboževalci BFM-jev že takoj od začetka poskakovali in prepevali z njimi. "Je pa jasno razlika v vzdušju, ko imaš pred sabo množico, ko ti 3.000 ljudi poje na pamet komade, ali pa 200 ljudi. Ampak tistih 200 ljudi, ki pride, je toliko bližje tebi," je o razlikah med igranjem v manjših klubih ali pred velikim občinstvom v dvoranah ali na prostem spregovoril iz lastnih izkušenj Steržaj.

Črn tulipan, Mala nimfomanka, Garbage, Kva se dogaja so le nekatere izmed skladb, ki so dale jasno vedeti, da je klub premajhen ne le za samo skupino, marveč tudi za obiskovalce, ki so z ramo ob rami poskakovali v ritmu, ki so ga narekovali Steržaj na basu, Jože Habula na bobnih ter dopolnjevala Daniel Gregorič in Zoran Čalić na kitarah.

Skočirjeva igra z besedami in zvoki
Vse luči pa so bile ves čas usmerjene v pevca, ki je znova poskrbel – kot je v njegovi navadi – za domiselne nagovore in občasno že navijaško vzdušje. Pri tem ni pozabil poudariti njegove žalosti ob nedavnem porazu slovenske nogometne reprezentance - poklonil jim je pesem Zadnji poraz - in napovedati, da je danes dan, ko bo treba stiskati roke za njegovo priljubljeno hokejsko moštvo – Olimpijo. "Kje ste navijači," se je zadrl in zaslišali so se ritmi skladbe Važ'n, da zadane.

Rokenrol večer se je sklenil s skandiranjem zbranih: "Hočemo še!" In BFM so jim dali še Sam' prjatla, Led iz severa Rolo. A to je bil le začetek. Začetek za festival. V mesecu dni se bo predstavilo še 26 izvajalcev, ki bodo – če že ne drugega – ohranjali vsaj bledo senco tega, kar v tujini poznajo pod izrazom "klubska scena".

Foto: Sandi Fišer