Namreč prav pri nas so leta 2004 štirje postavni mladeniči, ki jih je v studio zaprl slavni producent Simon Cowell, posneli svoj videospot Unbreak My Heart (Regresa a mi). Prav ta jim je odprl številna vrata, jih popeljal po svetu in pretvoril v milijonsko industrijo, ki je znala iztržiti sivo cono med opernim petjem in komercialno naravnano glasbeno industrijo.

Nadgrajena različica treh tenorjev - dodatno vrednost jim daje seksapil, zaradi katerega se pod odrom gnetejo tako najstnice kot stare mame - se je v Sloveniji ustavila v sklopu svoje zadnje turneje Wicked Game. Skrbno premišljeno predstavo, ki so jo razdelili v dva dela z dvajsetminutnim odmorom na sredini, je pričakalo (po besedah organizatorja) okoli 10.000 obiskovalcev. Zgornja tribuna Stožic je bila polna, na parterju se je še našlo kakšno mesto, še največ prostih sedežev pa je bilo na tribuni tik nad parterjem.

Čakanje na začetek je prekinil prihod 26-članskega orkestra Slovak Sinfionietta, ki pevce spremlja na njihovi zadnji turneji. Po nekaj uvodnih taktih skladbe Come What My (Te Amare) iz najnovejšega albuma so iz ozadja složno prikorakali na vrh stopnic - osrednjemu delu njihove scenografije - francoski popevkar Sébastien Izambard, španski baritonist, Carlos Marín, ameriški tenorist David Miller in švicarski tenorist Urs Bühler.

Z naštudirano natančnostjo je zbrane najprej pozdravil glas Izambarda, kateremu se je pridružil po bučnem aplavzu Bühler, oba je nadomestil Millerjev tenor in za začetek uvodnih kitic v Te Amare je do svojih sekund prišel še Marín. S kretnjami rok in premikanjem po stopnicah gor in dol so delovali kot bolj sofisticirana različica fantovskih skupin - v počasnem gibanju. Prav geste in kretnje so bile tiste, s katerimi so osvajali občinstvo ob "glasbi, ki uspava", je v enem izmed nagovorov še sam poudaril prvi humorist v skupini Miller.

Več kot le nizanje priredb ...
Naj bodo to trpeči pogledi v tla ali Millerjeva spotikaja ob stopnice in razrahljanja kravate, prav te malenkosti so preprečevale, da bi njihov nastop izpadel kot osladna simfonija opere in popglasbe.

"Hvala! Dober večer," je v slovenščini zbrane nagovoril Izambard po prvi skladbi večera. Še kako dobro zavedajoč se, pred katerim občinstvom stoji, je opomnil zbrane, da se radi vračajo v Slovenjo, saj jih na državo vežejo spomini na začetke, natančneje videospot za priredbo skladbe, ki je pevko Tony Braxton izstrelila v glasbeni svet, Unbreak My Heart. "Zelo smo veseli, da smo tukaj. Pred devetimi leti, se mi zdi, sem se imel zelo dobro. Hotel sem na grad, ampak mi potem ni uspelo. Kupil sem pa v mestu sol iz Pirana. Kjer smo tudi posneli video. In upam, da bom imel naslednjič več časa, da si ogledam mesto," se je spominjal Izambard.

"Smo kot štirje tigri v kletkah, veste. Mali Carlito pa postane najbolj nevaren," se je pošalili Izambard. Po prvi priredbi večera, verjetno najbolj poznani iz filma Moulin Rouge, se je večer znanih melodij, zavitih v klasično izvedbo, in ob opernih vložkih šele dobro začel. Četudi se je govorilo o 10.000 obiskovalcih se je njihova prisotnost na začetku - med prepevanjem v italijanščini - skromno poznala le ob aplavzih.

A Izambard, Miller, Bühler in Marín svojo pot skozi repertoar med vsemi odmevi v dvorani utirali neutrudno. Minimalizem, na katerega stavijo, so med skladbo Nella Fantasia popestrili s sprehodi po meglicah. Svoje vokalne sposobnosti pa so izkazovali ne le posamično, ampak tudi z dueti, katerih zvok je potencirala in jih nosila v nepričakovane sfere dvorana. Zmes nežnega glasu Izambarda in tenorja Bühlerja na eni strani ter baritona Marína in tenorja Millerja so dajali podlago za dramatične refrene, ki so po dvorani odmevali, kot da bi ga ustvaril operni orkester, so na koncu dejali nekateri obiskovalci. Svoje so dodali občasni preglasni vložki posameznih inštrumentov.

Štiri osebnosti - eno občinstvo
A pozornosti niso vzbujali le glasni refreni in pevski vložki, svoje je odigrala tudi sproščenost Millerja, sicer znanega kot prvega zabavneža v skupini. "Kako se počutite? Ste zaspali? Naša glasba je zelo sproščujoča, zzz," je začel svojo komično točko Miller in s tem omogočil drugim, "da so spočili svoje glasove". Za vzklike prvih vrst se mu pravzaprav ni bilo treba niti truditi z besedami. Le odvezal si je kravato in že požel vzklike. "Saj je samo kravata," je dejal in dobil nazaj odmev iz dvorane: "Saj je samo začetek." Zardelega pogleda je takoj odvrnil, da bo za kaj več potrebno vsaj, da se mu plača večerja.

"Ko smo začeli, nismo vedeli, kaj delamo. Povezali smo se v studiu," je v nagovoru še priznal Miller in priznal, da so se najdli v sivem območju in samo začeli prepevati skladbe. Med njimi takšne, za katere nočejo, da se kadar koli slišijo in takšne, za katere menijo, da so jim res uspele.

Med njimi je bila Don't Cry for Me Argentina, ki je sinoči prvič dvignila s sedežev prvih vrst najbolj privržene obiskovalce, ki so po zapeti skladbi - ob vrnitvi neverjetne četverice na oder - nagradili Il Divo s stoječim aplavzem. In prav na tej prelomnici se je sinoči začela močnejša kemija med Il Divo in občinstvom. Vzdušje se je le stopnjevalo od klasike v njihovem repertoarju Everytime I Look At You, priredbe Sinatrine My Way pa do čutno izpete Melanchonije (italijanske različice Wicked Game Chrisa Isaacsa), Cohenove Hallelujah (oz Aleluya v njihovi različici) in poklona ženskam njihovega življenja, ki jim pomenijo največ - njihovim mamam - s skladbo Mama.

Prav ženske so bile še ena izmed rdečih niti včerajšnjega povezovalnega programa. "Za vsakim velikim moškim je čudovita ženska. In včasih moški," se je šalil trenutno edini samski član zasedbe Marín - ki svojo "hibo" obvladuje in izkorišča v šarmiranju občinstva do potankosti. "Ni lahko biti sam. Dobre ženske, luksuzni hoteli vsak večer," je začel enega izmed svojih nagovorov Španec, ki si je predvsem zaželel k plesanju salse spodbuditi gledališko razpoložene Stožice. Toda na koncu mu je le uspelo nekaj navdušenih oboževalk dvigniti s stolov k poplesavanju na takte La Vida Sin Amor.

Izbrana dela in Mojster Jaka
Poleg norčij Millerja in šarmiranja Marína pa je svoj vtis na občinstvo pustil predvsem Izambard. Po pohvalnem deljenju spominov, ki ga vežejo na Slovenijo, je po priredbi Cohenove uspešnice izkoristi čas in omenil, da se mu je življenje predvsem v zadnjem letu in pol popolnoma spremenilo, saj je dobil sina. "Bi nekaj poskusili zapeti v mojem maternem jeziku?" je spraševal Francoz, a pretiranega odziva nazaj ni dobil. Vse dokler ni začel prepevati "Ding, dang, dong ...". Uvod v francosko različico Mojstra Jaka in nato še nadgradnja v slovenščini sta poskrbela za precejšnjo popestritev programa vse prej kot formalnih Il Divo.

Čas za slovo
S tem pa so padle še zadnje zavore med njimi in prvimi vrstami. Te so se razplesale v zadnjem delu. Posameznice so skakale s svojih stolov in nosile svojim idolom vrtnice. Člani skupine pa so jim vračali pozornost in rutinirano zaključili nastop s skladbo Andree Bocellija in sopranistke Sarah Brightman Time to Say Goodbye (Con Te Partiro).

Njihov odhod z odra so Stožice (v veliki večini) pospremile s stoječim aplavzom, potem ko so jih bučno vabili nazaj pred Time to Say Goodbye, in jih kar niso hoteli spustili domov. Že res, da jim nekateri očitajo osladnost, drugi življenje na račun priredb, a Cowellovi umetno ustvarjeni četverici uspeva še vedno seči do srca oboževalcem - pa četudi po skrbno načrtovanem scenariju.

Več pa si lahko ogledate v spodnji galeriji in v amaterskem videu z nekaj utrinki iz zaključka koncerta.