"Napisan je vprašaj. Ni klicaj. Ni pika. Nič ni dokončnega," lahko znova ponovimo besede mojstra Improlige Juša Milčinskega, ki jih je izrekel ob začetku letošnjega Trnfesta. Organizatorji oz. društvo, ki domuje v hiši KUD-a Franceta Prešerna, so letos ob koncu še enega uspešno izvedenega programa resnih obrazov. Znašli so se v nezavidljivem finančnem položaju, ki je posledica delovanja v zadnjih dvajsetih letih. A na svojem dvorišču so več kot mesec dni znova združevali vse generacije in ljubitelje poletnega utripa v prestolnici.

"Letos je bilo res težko, da smo naredili program. Cel program, 33 dni, je stal 3.000 evrov, tako da si ljudje verjetno predstavljajo, kako je videti, če imaš tako malo denarja. Zdaj, po koncu Trnfesta, pa lahko rečem, da je bilo super," je za MMC dejal Andrej Sevšek, koordinator festivala. V primerjavi s preteklimi leti se je poznala odsotnost tujih skupin. "Te stanejo malo več: vsaj potne stroške jim moramo povrniti. Tega res nismo imeli," je še poudaril Sevšek.

Sklepno dejanje z Red Five Point Star
A kljub temu je nabito polno dvorišče lahko na Trnfestu spremljalo nastop nekdanjega prvega glasu Dead Kennedys Jella Biafre in se družilo ob številnih slovenskih glasbenih zasedbah. Uvod je pripadel posavskim legendam alternative Demolition Group, sklepni dogodek pa zasavskim mojstrom žanrskih fuzij Red Five Point Star.

Zasedba, ki združuje v svoji glasbi vse od skaja do svinga, svojo pravo podobo pokaže šele na odru. Svoj "bigbandovski" zvok so tako sinoči nadgradili z dejanskim orkestrom - Big Bandom Vrhnika. S tem sta saksofon Matica Titovška in trobenta Boštjana Kerša pridobila čisto novo razsežnost - okrepljeno. Seštevek delcev, ki so ga dopolnjevali še Uroš Grahek na kitari in vokalu, klaviaturist Janez Vratanar, bobnar Janez Levec in basist Gašper Gantar, pa je na svoj minimalistični način pričaral pompoznost, ki je še manjkala za samo sklepno dejanje festivala.

Čeprav je pogled proti odru še ob pol deveti uri zvečer dajal vtis, kot da bo skupina skupaj z Big Bandom Vrhnika igrala zase, se je v petnajstih minutah slika spremenila. Obiskovalci so začeli "kapljati" in zadnji večer 22. Trnfesta je zadihal s polnimi pljuči. "Počaščeni smo, ker bomo zaprli letošnji Trnfest, in upamo, da ni zadnji," je poudaril Grahek.

Domačnost, ki napaja Trnfest
"V Sloveniji so se pojavili sorodni festivali, toda v Ljubljani je to edini festival, ki ima vnaprej sestavljen program, in veš, kaj te tisti večer čaka. Pozna se, da ljudje, ki avgusta ostanejo v Ljubljani, potrebujejo takšen prostor. Če ne drugega, da se pridejo družit, kar je v zadnjem času najpomembneje: da se ne družiš prek Facebooka, ampak da prideš med ljudi in vidiš," je poudaril Sevšek.

Čar festivala je tako prav v domačnosti. "Tu spijemo pivo, se pogovorimo, in tako se ponavlja vsako leto. Zato se tudi ljudje vračajo. Pri tem pa tudi ni zanemarljiv program, saj je vsak dan nekaj novega za videti. To je Trnfest. Nič manj kot to," je še dejal Sevšek.

Usoda festivala skupaj s KUD-om Franceta Prešerna visi v zraku. Čas bo pokazal, ali bo se bo našel interes, da hiša obdrži lastno produkcijo in posledično tudi Trnfest na svojem dvorišču.

Več utrinkov dogajanja si lahko pogledate v spodnji fotogaleriji in videu.