S sinočnjim koncertom v ljubljanskem klubu Cvetličarna so začeli praznovanje svojih 20 let obstoja. Svoji dve desetletji so zapakirali v dobri dve uri programa. Vanj so vrnili skladbe, ki so nekaj časa ležale nekje ob strani in niso bile vključene v "udarni" repertoar, brez katerega ne gre na koncertih Jinxov. "Vemo, da se jim ne moremo izogniti," je v pogovoru za MMC pred koncertom dejal vodja skupine Gordan Muratović - Coki.

Ob zvokih koračnice, kot da bi prikorakali iz scene Pulp Fictiona, filma, ki jih je sploh na začetku njihove kariere navdihoval, so se pred ljubljanskim občinstvom pojavili ob deseti uri zvečer. Brez besed so se vrnili s svojim retrovidezom in zvokom. Ni bilo treba čakati dolgo, da so se jim ob prepevanju skladbe Smijem se pridružili razplesani in razpeti obiskovalci.

Kot je v navadi za koncerte Jinxov (tudi v prestolnici), je energija skupine znova odsevala iz občinstva. Tako jih pri prepevanju najljubših skladb ni motila precej glasna linija baskitare in občasno slabše slišani vokal pevke.

Sam koncert je imel nihanja v ritmu. Za vsako staro uspešnico je skupina postavila tiste manjkrat slišane skladbe na koncertih. Manjkali nista niti dve iz njihovega prvega albuma, ki je bil posnet v angleščini.

A prava posebnost Jinxov je seveda njihov zvok. Tisti, ki se začne z udarjanjem bobnarskih palic in nadaljuje z zvoki rhodesa, ki bi ga lahko delno primerjali z zvokom kakšnih starinskih klaviatur. Če zase pravijo, da so popskupina z rokersko filozofijo, njihovi nastopi pokažejo, da so veterani analogije. Natančneje analognih zvokov, ki pridejo do izraza med "chill out" psihadelijo Topim se sad ali med igro klavirja in baskitare v skladbi Šmiramo.

Koncert je bil pisan na kožo tako poznavalcem skupine kot tudi tistim, ki hodijo na njihove nastope, da se razpojejo ob že tolikokrat slišanih uspešnicah. Polna Cvetličarna pa je skupino na oder priklicala še dvakrat in se od njih poslovila s prepevanjem skladbe Sanjam.