Ljubljana, natančeje Križanke, jih je nazadnje (a ne prvič) gostila pred trinajstimi leti. To so bili še časi, ko je ob boku pevca in kitarista Francisa stala baskitaristka Kim Deal. En razhod, dva albuma in dve menjavi baskitaristke kasneje, Pixies nadaljujejo svoje poslanstvo v sestavi Francis, kitarist Joey Santiago, bobnar David Lovering in baskitaristka Paz Lenchantin.

In njihove silhuete so bile paša za oči 3.200 obiskovalcev v Plečnikovem hramu (kolikor so jih našteli organizatorji). Minimalistična in industrijska postavitev na odru je že pred njihovim prihodom na oder nakazovala na to, da bo v ospredju glasba. Pixies pustijo, da se "ples" luči zgodi za njimi in zato veliko bolj sproščeno v temi privabljajo pozornost obiskovalca.

Nonšalantno, brez fanfar, so stopili na oder ob pol desetih. Mračni kitarski akordi so naznanili uvod s skladbo Gouge Away (tisti, ki so bili priča koncertu pred 13 leti, se bodo spomnili, da je bila to druga skladba junijskega večera 2004). Če temu vzdušju dodate še otožne Francisove besede in rezko, a hkrati razjarjeno Santiagovo kitaro, dobite občutek, kot da ste se vrnili v preteklost.

Skupina se ne ozira na pravila in na koncertih igra skladbe, ki jih najbolje čuti v trenutku nastopa, že od samega nastanka bije nevidno bitko z vsemi, ki jih želijo vreči v koš alternative. Oznake, kot so surf rock, noise pop in celo rock noir so jim - resnici na ljubo - samo dale kanček mističnosti. Le ena oznaka je nesporna - vplivni. Marsikdo jim je zameril, da so v skupino pripeljali Lenchantinovo, toda kot so še enkrat več dokazali v Križankah, ostaja njihov značilni zvok nedotakljiv. Stare uspešnice in skladbe z zadnjega albuma Head Carrier govorijo zgodbo zase.

Težko rečemo, da so si Pixies pogledali repertoar, ki so ga izvedli ob zadnjem obisku Slovenije, toda zgolj menjava zaporedja prvih dveh skladb, ki so jih izvedli leta 2004 - Bone Machine in Gouge Away, je dala slutiti, da nazaj na oder Križank le niso prišli tako nepremišljeno. Raven vznemirjenja pod odrom in kitarska distorzija pri Bone Machine sta tvorila popoln nastavek za Francisov napev: "Uh-oh, uh-oh, uh-oh, uh-oh."

Kolo časa pa se je v uvodu samo vrtelo nazaj. Pixies so povlekli iz rokava deveto skladbo iz njihovega albuma Doolittle (1989) - Crackity Jones. Surovost v vsej "pixieški" obliki: pankovsko naravnan zvok kitare in Francisova skorajšnja onomatopoija, ko ponavlja refren oz. temu dodaja "wup, wup". In ta udarni začetek so zgolj stopnjevali s skladbo Um Chagga Lagga.

Odvečnega besedičenja na njihovih koncertih ni. Vlogo nagovorov prevzemajo uvodi v skladbe, kot sta Mr. Grieves in Hey. Tako se je zdelo, da je Francis nagovarjal občinstvo, ko je skladbo Mr. Grieves začel z besedami: "I hope everything is alright. I said: I hope everything is alright" (Upam, da je vse v redu. Rekel sem: Upam, da je vse v redu.), oziroma v nadaljevanju skupaj z občinstvom pri skladbi Hey: "Hey, been trying to meet you (Živjo, poskušal sem te spoznati).

Dama z rožo na kitari
Okostje njihovega repertoarja sestavljajo skladbe z novega albuma. Bel Espirit, All I Think About Now, Oona, Head Carrier in All The Saints so tisti "krivci", zakaj najbolj goreči oboževalci koncertov ne dobijo svoje mere največjih uspešnic skupine. Pa vseeno je občinstvo z dvignjenimi telefoni sprejelo Lenchantinovo med prepevanjem skladbe All I Think About You Now, ko jo je trojica zgolj spremljala na svojih inštrumentih.

Lenchantinova, dama z rdečo rožo na vratu baskitare, pusti svoj vtis tudi v skladbah, kjer je "zgolj" drugi glas oz. tisti drugi pol, ki tvori celoto s Francisom. Čeprav je razlika očitna, ko prepeva na primer All I Think About You (skladbo z zadnjega albuma, pri katerem je sodelovala tudi v fazi snemanja) in Velouria (skladba, ki so jo Pixies posneli še s prvotno baskitaristko). Veliko bolj enakopravno vlogo odigra pri skladbah, ki so nastale v zadnjem obdobju Pixies.

Poseben čar koncertov je tako zgolj spremljanje vseh Francisovih obrazov in izrazov. Če ga zalotite kako najprej ustvarja pripoved v prvih verzih U-Mass, nato z "grungeovskim" glasom drvi skozi refrene skladb, niha med vreščanjem in pomirjajočim "vuuuu" prepevanjem in na koncu umirjeno prepeva spev o Magdaleni. Variacije v menjavi ritma gredo v skrajnosti - če so bili še pri skladbi Head Carrier v sferi pankovske balade, so že čez slabe tri minute drveli ob neskončnem ponavljanju refrena Wave of Mutilation. Francisovo ogrevanje za neskončni spev "ride, ride, ride ..." pri skladbi River Euphrates, ki je sledila.

Stare in nove skladbe
Čeprav je večina pozornosti na Francisu, je ta na koncu dneva zgolj del sestavljanke. To Pixies lepo prikažejo ob skladbah, kot je U-Mass. Obiskovalec, ki je še v transu od Francisovega pripovednega uvoda, predrami najprej njegovo kričanje. Sledi katarza z ritemsekcijo, solaža kitare in igra luči ob kitarskem "šusu". Vse to v eni skladbi.

Občinstvo je sinoči z največjim navdušenjem sprejelo dobre stare uspešnice, kot so že prej omenjene Hey, Monkey Gone To Heaven in seveda skladba, ki so jo številni čakali od samega začetka - Where Is My Mind? Dovolj je bil že uvod, ki ga kitarski navdušenci sanjajo z oznakami "E C♯m A♭ A". Francis je prepustil, da se Križanke ob njem razpojejo in po koncu skupaj z drugimi člani skupine zapustil oder.

(Pre)hitro slovo?
Zaključek je pripadel igri luči, megle in Lenchantinovi - ob skladbi Into the White, ki na zadnji turneji naznanja konec. Glede na seznam skladb, ki so jih Pixies igrali na zadnjih koncertih, so številni upali, da gre samo za spremembo vrstnega reda in da je pred njimi vsaj še ena tretjina koncerta (na nekaterih festivalih so v zadnjih mesecih odigrali tudi več kot 30 skladb). A tako upi kot tudi Pixies so se zgubili v megli.
Domači upi
So pa zato koncertno doživetje popestrili že v ogrevanju člani zasavske skupine Koala Voice, ki so se na slovenske odre vrnili s festivala Pohoda, kjer so nastopili minuli konec tedna. Zadnji vtis na večjih slovenskih odrih so pustili z nastopom na proslavi ob Dnevu državnosti junija. Tam so - v za njih precej neobičajnem - elegantnem, celo bolj umirjenem slogu odigrali zadnji singel Vede premikanja.

Tokrat pa so se nekaj metrov stran od Kongresnega trga sprehodili po svojih "zimzelenih" skladbah s prvenca, kot so Dirty Koala, Woke up, Slovenske železnice, Bullet in the Brain, Go Disco, Go in Wild Dancer. Ob tem so pa že dali (tudi na račun izostanka skladb s prvenca, kot sta The Good Old Days in The Franch Say) malce več namigov, kam jih bo zapeljal zvok na prihajajočem albumu Wolkenfabrik.