"Lepo je, ko vidiš, da imaš očeta in otroke, ki ti stojijo ob strani. Če pa nam skupaj uspe, da koga spravimo v dobro voljo, pa je to: 'Vau!' Kot je Ajdina enkrat rekla: 'Jaz bi se nekoč rada naučila smejati kot Ana.' In sem jo vprašal, kako se Ana smeji, pa je odvrnila: 'Tako, da še druge razveseli.' Tako sem tudi sam zadovoljen, če igramo skupaj in s tem razveselimo druge," je po koncertu za MMC dejal Kreslin.

Občinstvo je postalo 20. član glasbene zasedbe. Domačnost je pregovorno zadržano ljubljansko občinstvo premagalo do te mere, da je po dveh urah in pol v precej hladnih Križankah s svojim poplesavanjem na mestu in ploskanjem priklicalo razgreto "bando", da so se s svojim prepevanjem v zaodrju vrnili in se poslovili ob še eni "rundi" ponarodelih verzov skupine Martin Krpan (Je v Šiški še kaj odprtega).

Kreslin je v Križankah pustil vtis, kakršnega obiskovalec njegovih koncertov ni vajen vsakič, ko se sreča z njim: pa naj bo to na študentskih zabavah, poletnih festivalih ali samostojnih nastopih po Sloveniji. Že z izdajo svojega trojnega albuma Čarobnice je pobrisal nekaj prahu po svojih arhivih in oživil skladbe, na katere - kot pravi sam - je že skoraj pozabil. Na novo odkrite zapuščine ni razmesaril v nove podobe, le obudil jih je.

Poteza, ki se je sinoči izkazala za zmagovalno, ko je prebijal led sam s kitaro ob skladbi Pustite nam ta svet (glasbeni spremljavi popularnega mladinskega filma, pozneje serije Čisto pravi gusar) in se spominjal med drugim rdeče preproge v Cankarjevem domu in šampanjca na Slovenski popevki 1980, ko je Sloveniji prvič predstavil Dan neskončnih sanj. "Ampak nikoli ni dovolj v redu. Oče potem vedno pride s kakšno pripombo, češ: 'Spominčic pa ni.' Nekdo mi je nocoj rekel, da je čakal Lili Marlen, a je ni dočakal," je priznal po nastopu Kreslin.

Na trenutke teatralen je krmaril med svojim pripovednim - pesniškim - značajem in kantavtorsko rokenrolsko držo. V svojih interpretacijah že tolikokrat slišanih in preigranih skladb je pozornost posvečal poudarkom. Cesta se je tako iz pripovedovanja ob melodiji in poudarkih na "bejli obleki" spremenila v instrumentalni "jam session" na klaviaturah z vložki trobente. Pripovedoval ni le z besedami, tudi s kretnjami (Nekega jutra, ko se zdani) in iz pripovedne umirjenosti skakal v značilne vokalne višine (Še je čas).

Mali bogovi so z njim poustvarjali bluzovske pokrajine ob violini in kitarskih vložkih Mira Tomassinija (Vsak si želi), vse do "bondovskih" trenutkov s klaviaturami (S tabo je izi) in zbujali nostalgijo ob cimbalah (Vsi so venci vejli).

Massimo in Severa posebna gosta večera
V Križanke je prišel v družbi Malih bogov, s posebnima gostoma Severo Gjurin in Massimom Savićem. Intimnejša interpretacija Abela in Kajna, kjer sta se v minimalizmu združevali barvi glasov Severe in Kreslina, je sprožila prve večje spontane aplavze večera že med samo skladbo. Nekaj podobnega je doživel tudi drugi gost večera, ki ga je leta 1984 Kreslin spremljal iz občinstva v Križankah med nastopom skupine, ki se je dve leti po tistem nastopu razšla - govor je o skupini Dorian Gray na Novem rocku.

Savić je sinoči vrnil obisk Kreslinu, ki se je pred dnevi mudil v Pulju na velikem koncertu hrvaškega glasbenika. Saviću je po kitarski uverturi in skladbi Sjaj u tami pripadla čast, da se je s Kreslinom podal v duet v skladbi, za katero je še sam Savić priznal, da je ljubosumen, ker je v svoji zbirki nima on.

Od višine se zvrti - s precej korektno Savićevo slovenščino - je prebudila Križanke, ki so vse do takrat sanjarile nekje med glasbo in premišljevanjem o morebitnih plohah, ki jih lahko torkov večer še prinese. Iz Goričkega v Piran, Tista črna kitara in Namesto koga roža cveti je Kreslin prepeval v "duetu" z občinstvom.

Večer druženja z družino Kreslin
Ko jih je imel v šahu, je odprl knjigo svojih poezij in začel brati: "Tiste noči v Centralu leta tisoč devetsto štiriintrideset - muzikant z bajsom Jože Kociper, violinist Janez Kociper, moj ded, gospodar Jožef Kreslin, gospodinja moja babica in fantek z orglicami - moj oče."

Odlomki iz Gostilne Central so bili napoved oz. vrnitev očeta Milana na oder Križank, kjer je postal že redni gost v okviru Festivala Ljubljana. Tokrat sta oče in sin grela dlani obiskovalcev s svojim najnovejšim singlom Tisti bejli grm. Prav tako pa je prihod najstarejšega Kreslina pomenil uvod v bolj ljudsko obarvano glasbeno nadaljevanje.

"Oče je tokrat dobil malo več prostora za petje. Pa dovolili smo mu, da je on pel Čardaš, kar mu zadnjih pet let nismo, ampak je vedno želel," je priznal Kreslin. Gorički čardaš je v Križanke vnesel neko novo energijo, katero je na violini zacementiral Samo Budna.

A ne le z očetom, Kreslin je svoje moči združil tudi z mamo Katarino (Iden doj po kobilje) in s svojo hčerko Ajdino Marijo. Podobno kot v SiTi Teatru pred meseci se je očetu pridružila ob skladbi Še je čas, pri kateri je Vlada na kitari in orglicah spremljala s prečno flavto, Poj mi pesem pa na blok flavti.

"Nastopanje z družino ni del kakšnega velikega načrta. Hčerka je še dan pred nastopom govorila, da ne bo nastopila na odru Križank, nato pa se nam je pridružila. Za očeta pa vemo, da je za 'žur'. Njemu ni težava nastopati," je bil iskren Kreslin. Prav družinski pečat – na koncu ob prepevanju Daj mi Micka pejneze nazaj s sončnimi očali cele družine Kreslin in članov Malih bogov na odru - je dal večeru dodano vrednost, kakršno bi sam stežka ustvaril.

Posebnost Kreslinovih koncertov
Križanke so bile znova zasedene do zadnjega sedišča. Vprašanje, kako mu še naprej uspeva napolniti prizorišča, na katerih nastopa, si zastavlja tudi sam, a odgovora nima. Nekateri obiskovalci so nam sinoči zatrjevali, da je tako, "ker je najboljši". Spet drugi so razlagali, da se nekaj zgodi, ko zaslišijo njegov glas in zvok cimbal. Tretji pa so v en glas ponavljali, da je vreden svojega denarja, ker so njegove skladbe postale del vsakdanjih spominov, katere radi obujajo na njegovih koncertih.