Minili sta dve leti, kar so očaki thrash metala, nekdanji ljubljenci MTV-ja, ameriških beznic in preprodajalcev drog prvič z Marshalli zatresli ljubljanski zrak. Poudarek je na 'nekdanji'. Megadeth, kot smo jih videli sinoči v malem, a napolnjenem Kinu Šiška, so zdaj drugačen bend, ki je slovenskemu občinstvu tokrat dal tudi drugačno, posebno obljubo.
Drugačen pa ne pomeni, da okoli 800 poslušalcev ni slišalo vsega najboljšega, kar Megadeth iz preteklosti ponuja. Nasprotno. Viže, ki so se konec 80' in večji del 90' let vrtele povsod, od obskurnih radijskih postaj do zaslona MTV-ja, so sestavljale večji del repertoarja. Kljub povsem prenovljeni, versko zaznamovani osebnosti se je vrnil tudi Dave Mustaine v svoji bolj vražji, kislinsko-zajedljivi obliki.

Marsikdo se bo spomnil zadnjega obiska Megadeth v Ljubljani. Občinstvo navdušeno, nastop rutiniran. Tokrat pa za nekaj odtenkov drugače. Bend je nizal uspešnico za uspešnico s polno energijo, aktiven stik z občinstvom pa je pomagal, da je tudi peščica pesmi z najnovejšega studijskega albuma Thirteen (2011) pustila vtis.

Pionirji treš metala so že dedki
Megadeth so sicer skupina, o kateri je bilo prelitega že za kakšno Bajkalsko jezero črnila in elektronov, a vseeno velja pokazati, kako se je vila pot od beznic San Francisca leta 1980 do Thirteena. V časih, ko se je heavy metal šele razvijal, ko thrash metal še ni obstajal, ko se je brbotajoča scena oplajala na stokrat presnetih avdiokasetah; je ameriška zvezna država Kalifornija svetu dala tri skupine, ki so zvrst (so)ustvarile in jo iz zanikrnih barov ponesle v stotine milijonov domov.
Mamila, alkohol in strupen jezik
Prepletene usode in spori Metallice, Megadeth in Slayerja (Mustaine je bil član Metallice, kitarist Slayerjev Kerry King pa je za kratek čas igral za Megadeth) so ustvarile masiven bazen jeze, ki je Mustaina gnala skozi desetletja skrajnosti rokenrol življenja. Ženske, alkohol in predvsem droge so ga poganjale skozi čase, ko se je ukvarjal s črno magijo, v javnost pa nenehno streljal strupene besedne puščice tako do konkurenčnih ansamblov kot do ljudi okoli sebe.
Megadeth skozi mnogotera slogovna morja
Skozi čas je Megadeth svoj zgodnji, povsem razbrzdani thrash metal usmeril najprej v počasnejše in bolj umirjene vode, ki so prinesle nominacije grammyjev in vrhove lestvic (albumi Rust in Peace, Countdown to Extinction, Youthanasia). Nato pa še do vrha tolerance poslušalcev, ki so zaradi tveganega popmetala na Risku konec 90' let bend množično zapuščali. Skupaj s člani.
Skozi zadnjih deset let je kadrovsko skoraj povsem prerešetana skupina izdala še nekaj zvočno modernejših poskusov (poleg Thirteen še United Abominations in Endgame) in doživela svojo renesanso. Starejši slog se v njih združuje s sodobno produkcijo, ščepcem ustvarjalnih popeskapad in veliko gomilo starejšega thrash metala.
Negligence dobro ogreli občinstvo
To žlahtno zvrst je kot predskupina v Šiški predstavljal eden najperspektivnejših slovenskih metalskih bendov, Negligence. S pevcem, ki izhaja iz nekdanje najstniške senzacije Metalsteel, so presenetljivo gosto posejani množici dokazali, zakaj so zanimanje zanje pokazali tudi na ameriški založbi.
Zli metalci kot verni kristjani
Največje zanimanje je seveda šlo zvezdam večera, ki pa so drugačne kot v zgoraj opisani zgodbi. Namesto črne magije Mustaina zaznamuje globoka krščanska vera, namesto sesalnika za beli prah vihti molitvenik, namesto testiranja mej svojih jeter pa preizkuša meje zmogljivosti svojega telesa s črnim pasom v karateju in tekvondoju. Skupaj z drugim ustanovnim članom benda, basistom Davidom Ellefsonom pred vsakim koncertom molita, kar je za metalski bend z zloveščim imidžem precej neobičajno.
Da je bend drugačen, kaže tudi to, da je Ellefson sploh v njem. Mustainu se je skozi čas uspelo spreti s skoraj vsemi člani in nečlani benda. Z Ellefsonom sta se zadnje desetletje videvala bolj ali manj le v sodnih dvoranah. Z Metallico in Slayerji je Mustaine komuniciral predvsem prek mastno žaljivih časopisnih naslovov. V zadnjih letih pa je občinstvo videlo novega Mustaina, ki oder deli ne le z Ellefsonom, temveč tudi z Metallico. Popoln preobrat. "Born again (ponovno rojen)", kot rečejo Američani.
Na trenutke strupeno tudi v Šiški
Kljub osebnostni spremembi pa tudi v Kinu Šiški Dave ni mogel povsem iz svoje kože. Posameznikom v občinstvu, ki so ga motili med govorom, je kazal iztegnjene sredince in jim s prsti gestikuliral strel revolverja skozi lobanjo. Enemu izmed "srečnežev" je prijazno nakazal, da mu bo - če ne utihne - zatlačil mikrofon z nekajmetrskim kablom vred tja, kamor sonce nikoli ne posije. Stari, jedki Dave.
Nov kitarski up Chris Broderick
Navkljub očitnim ostankom nekoč legendarno prenapihnjenega ega se je Mustaine poslovil od starih, rivalskih praks na odru. Časi, ko se je najprej z Jamesom Hetfieldom, nato pa s plejado članov Megadetha na odru prerival za pozornost in soj žarometov, so minili. Skupina daje na koncertu vsakemu članu dovolj prostora in deluje usklajeno.
Vsaj v nedeljo se je zdelo, da je po pozornosti Mustaina na trenutke celo prekašal novi kitarski up, Chris Broderick (pred kratkim je MMC z njim opravil kratek intervju). Broderickovo vlogo se lahko primerja s tisto, ki jo je davnega leta 2002 po turbulenci v powermetalskih starostah Helloween zasedel Sascha Gerstner. Klasično izšolan, mojstrski kitarist, ki je za povrh še mlad in v svetleči se, oprijeti srajčki sveže lep.
Katera Megadeth postava je najboljša?
No, precej manj pozornosti je dobil bobnar Shawn Drover. Zaradi (namernega?) pomanjkanja vanj usmerjene osvetlitve se je nekje iz ozadja svetil le par oči. Kot čarodej ritma je, povzdignjen nad oder, nadzoroval položaj in odmerjal srčni utrip občinstvu. V preteklosti je na odru dobil precej več prostora, odmerjen čas za solo in celo ventilator, da je lahko razkazoval bujno pričesko v vetru. Ti časi so očitno mimo.
Za Brodericka je znano, da ga Mustaine vidi kot najboljšega Megadeth kitarista vseh časov, Drover pa svoje bobnarsko delo opravlja več kot dostojno. Vse pogostejše so ocene, da je zdajšnja četvorica Mustaine-Ellefson-Broderick-Drover vsaj tako močna in ustvarjalna kot tista s kitaristom Martyjem Friedmanom in bobnomlatom Nickom Menzo.
Končna ocena vsake postave je sicer prepuščena posamezniku, nedvomno pa ostaja, da je Mustaine še vedno industrijski tekoči trak za zamaščeno težke riffe in njihovo odlično kombiniranje z bobnarskimi vzorci. V 90. letih je pokazal tudi talent za spevnejše melodije. Oboje se ohranja na novejšem materialu.
Kar je, denimo, pokazal na Rust in Peace ... Polaris ali na Kick the Chair, so nedeljski Šiškarji lahko slišali tudi na brutalnem Headcrusherju in najnovejšem Never dead. Zid kitarskih in bas ojačevalcev na odru to izraznost pri živi godbi še toliko bolj poudari. Ne, kar se brutalnih riffov tiče Megadeth še zdaleč niso za odpad. Vsaj za pesem Headcrusher se lahko mirne duše oceni, da predstavlja bistvo skupine in po udarnosti lahko celo prekaša najboljši stari material.
Švohotni falzetni kriki, skriti za zvočnim zidom
V živo so za upokojitev prej Mustainove glasilke. Falzetne, hreščeče vokalne linije materiala izpred 20 let so na koncertu odzvenele kot ... no, bolje rečeno, niso odzvenele. Žal, če so poslušalci še pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti na koncertih Megadeth lahko ugotavljali, da Mustainovo petje ni več mladostno, je še vedno - z nekoliko popačenim glasom - zadel vse tone in višine. V Šiški pa nič več. Mustaine se je prepogosto odmikal od mikrofona ter kot Deep Purplov Ian Gillan upal, da bo vokalne omejitve lahko skril za zvočnim zidom instrumentov. Žal mu to vse slabše uspeva. Stari material Megadetha zato v živo odzveni vsaj pol manj agresivno, kot bi lahko.
Rešuje ga novejši material, kjer se Dave zato ob nižji intonaciji še toliko bolj potrudi z renčanjem, čustvenim oblikovanjem vokala in mu to resnici na ljubo dobro uspeva. Tako v živo kot na novih albumih Mustanie jezo in agresijo dobro sprošča skozi učinkovito hrapavo petje, polno besne vznesenosti.
Na njegovo žalost večji del uspešnic izhaja iz oddaljene preteklosti.
Največje uspešnice in peščica novosti
Za ljubljansko občinstvo je v dobro uro in pol dolgem koncertu nanizal vse glavne viže: Megariffovske Symphony of Destruction, In my Darkest Hour ter Angry Again; heavymetal hime Hangar 18 in Holy Wars; naspidiranke Peace Sells, She-Wolf, mainstreammetalske viže Trust, Sweating Bullets, A Tout le Monde in številne druge. Ob takšnih naslovih je za povprečnega metalca koncert Megadeth precej gotova naložba. Megadethovci so postregli tudi z nekaj zanimivimi, a manj igranimi naslovi, kot denimo Foreclosure of a Dream in Poison Was the Cure.
V primerjavi s koncertom pred dvema letoma je bil ansambel neprimerno bolj razigran, do občinstva odprt in prizadeven. To se je čutilo tudi pri odzivu ljudi, ki so bilo - v veliki večini in brez pretiravanja - navdušeni. Nekoliko presenetljivo, saj ponovitve iste skupine na isti lokaciji v razmeroma kratkem času navadno peljejo v to, da se ga občinstvo privadi in nekoliko najé. Poleg tega so Megadeth, resnici na ljubo, precej daleč od stare slave 90. let, ko so za šalo plezali na vrhove lestic tako s singli kot z albumi.
Njihov komercialno najbolj uspešen album, Countdown to Extinction, je bil izdan 20 let nazaj. Skupina zato načrtuje nekaj koncertov, predvsem v Južni Ameriki, kjer bodo album zaigrali v celoti. Pripravljajo tudi nov material. Aktualni studijski izdelek, Thirteen (trinajst) ima trinajst pesmi, pred dnevi pa je Mustaine po Twitterju sporočil, da je na svoji kitari ravnokar preigraval nov riff, ki bo del 14. albuma Megadeth.
Kaj bo Mustaine povedal Argentincem?
Na koncertu v Šiški pa je v živo sporočil nekaj drugega. Najprej je kratko omenil, da mu je bilo zelo zanimivo skandiranje občinstva "aguante Megadeth" ob pesmi Symphony of Destruction (vzklik izhaja iz J. Amerike). To bo nedvomno zanimivo tudi poslušalcem v Argentini, ko jim bo povedal, kaj je slišal v Sloveniji, je zatrdil.
V nasprotju z zaključnim vzklikom iz leta 2010 ("Hvala, vrnili se bomo") pa tokrat ni napovedal gotove vrnitve. Dejal je le: "We'd like to see you again (Želimo si, da bi vas lahko še kdaj videli)". Zadnjič je držal besedo, tokrat se nima česa za držati. Se bodo trešmetalski dedki še vrnili v Ljubljano?