Pustili so jih čakati eno leto, sinoči pa sta se pevca Dirnbek (hkrati tudi ritemkitarist) in Tone Kregar - Tonč skupaj s kitaristom Egonom Hermanom - Srajco, baskitaristom Robertom Novakom - Flikom in bobnarjem Igorjem Petrom Oračem - Malijem vrnila pred občinstvo ljubljanske Cvetličarne. Kolona za njihov nastop se je vila vse do začetka parkirišča še ob 21. uri, ko je bil napovedan uradni začetek koncerta. Takrat so se na odru mudili štajerski Abbey´s Road.

Tudi tokrat so z "akademsko četrtjo" člani Mi2 raje počakali, da se je prostor napolnil - ampak ne tako, da bi lahko napisali, da je bilo polno, kajti bilo je nabito polno. Sprehodi med občinstvom: misija nemogoče.

Štajerski "ruralni bend", kakor se radi poimenujejo, je prestolnico znova opomnil, kaj je pravzaprav izjemen koncert: ne samo da so napolnili prostor, s svojo 16-letno retrospektivo so k sodelovanju pripravili še tiste na balkonu, da so se vsaj za nekaj centimetrov premikali v levo in desno.

Manj slišane, a ne pozabljene skladbe
Tokrat so Mi2 v Cvetličarni svojim najzvestejšim oboževalcem (med katerimi so prevladovali mladi) ponudili nekatere skladbe, ki so na koncertnih odrih v preteklosti ostale neme, ob največjih uspešnicah skupine seveda.
Ideja, da se člani skupine znova vrnejo na "kraj zločina", ki jih je lani težkega srca spustil domov, je bila Dirnbekova. In po začetnem ogrevanju z Maybe baby in Brigito z ulice maršala Tita je Kregar še spodbujal zbrane, da mu pomagajo pri refrenu Ostal Sn Brez Benzina. Proti koncu nastopa to ni bilo več potrebno. Ne samo prepoznavnih skladb, tudi tiste malce manj znane - skrite na albumih - so obiskovalci z lahkoto prepevali od začetka do konca. "Dost imidža, vroče je," se je pred začetkom pesmi Samo tebe te imam ogrel Kregar.
Ob njegovem občasnem rezkem vokalu, Dirnbekovem pripovednem izpovedovanju in instrumentalnih prebliskih na kitari in pozneje harmoniki, Hermanovih solažah na kitari ter konstantno suvereni ritemsekciji Novaka in Orača sinoči ni bilo osebe, ki se ne bi strinjala s pripombo Kregarja: "Stari prdci, ampak še znajo!"
Koncert, kot ga lahko pripravijo samo Mi2
A ne samo njihove izvedbe, tudi nagovori občinstva so lahko v poduk nekaterim slovenskim skupinam. Medtem oblikovalci Dirnbeku z rok jedo že, če prime v roke harmoniko (Ramonika Rap) ali pred začetkom znane skladbe Pojdi z menoj v toplice brez zadržkov reče: "Zdaj bomo zaigrali eno tako za*****, da je še Oblak ne more vrteti na radiu." Nato pa po drugi strani v popolni kontrast Mi2 pripomorejo še Kregarjevi vzkliki pred njihovo posvojeno skladbo Sve ove godine: "Smrt fašizmu, svoboda narodu in trenirkam!"

Njuna diametralnost se na koncu kanonizira le v tistem, kar je zares pomembno: glasbi. "Kar je Stairway to Heaven za Zeppeline /.../ Fire Bruceu Springsteenu, je to nam Oda gudeki," se je začel uvod v enega izmed vrhuncev malce več kot dvournega nastopa. Dirnbek je pripovedoval, Kregar je "rohnel", dodajte temu vmes še Knockin' on Heavens Door in Proud Mary in dobite v celoti Mi2 občinstvo, ki z lahkoto preseže sedeče polne Stožice.

Svoj repertoar bi lahko nadaljevali še v zgodnje jutro, svoj "best of" seznam skladb še daleč niso izčrpali. Nekateri so tako čakali na Črtico, drugi na Teto Estero ...

Improvizatorski tam, kjer je zaželeno, kritični tam, kjer nihče ne pričakuje (skladba Dobrodošli na dvor je bila po Kregarjevih besedah "skromen prispevek novi vladi"), in rokenrolovski do konca.

Nekaj fotoutrinkov z nastopa Mi2 si lahko ogledate spodaj.