17 let po prvem obisku Slovenije, ko so v Hali Tivoli nastopili kot predskupina Nirvane (nato so vmes še enkrat stali na slovenskem odru na festivalu No Border Jam), so Melvinsi (dobesedno) pretresli Cvetličarno. Kdor je pričakoval tipičen rockkoncert, se je zmotil. Kdor je upal, da se bo "dobro zabaval in domov odšel poln prijetnih vtisov", se je motil še bolj.

Melvinsi namreč niso čisto običajna koncertna zasedba, njihovi nastopi so do potankosti izpiljeni performansi (ki jih je na trenutke kar utrujajoče poslušati). "Naši koncerti so kot umetnost performansov in so popolnoma načrtovani. Ne prenašam skupin, ki se na odru nekaj "preseravajo". No, razen redkih izjem," je v MMC-jevem intervjuju pred dnevi povedal frontman Buzz Osborne, ki je Cvetličarni leta 2004 že nastopal s "superskupino" Fantomas.

Ojačevalci so namreč priviti do konca in tisti, ki smo najprej stali v sredini (sicer po dobri akustiki sicer ne ravno sloveče) Cvetličarne, smo si prvič zaželeli, da bi imeli v ušesih "zloglasne" ušesne čepke, ki jih sicer pripisujemo bolj mehkužnim.

A pojdimo od začetka: kljub prvotnim dvomom o ustrezni izbiri prizorišča se je najprej na videz precej prazna dvorana dodobra napolnila z (nekdanjimi) dolgolasci v temnih oblačilih, ki so vsekakor prednjačili med obiskovalci. Predskupine ni bilo, a Melvinsi predskupine tako ne potrebujejo. Je bil pa prijetno presenečenje didžej, ki je razpoloženje stopnjeval z ustrezno glasbeno izbiro, česar v "diskoraju", v katerega se izbrano prizorišče prelevi vsak konec tedna, nismo ravno vajeni.

Po ogledu "merchandisa", kjer pestre izbire ravno ni bilo, tistih nekaj majic pa je v številkah, ki niso XL, hitro pošlo (zamikal pa je box-set vinilk za ne ravno mikavnih 150 evrov) in krajši zamudi se je na odru pojavila prepoznavna siva "afro čupa" frontmana Kinga Buzza, skoraj 50-letnega (pač, Cobainov vrstnik), pevca in kitarista, ki je bil tudi tokrat odet v zanj značilno črno tuniko (?) s puliovratnikom, poslikano s pisanimi oslički. Morda je najbolj ustrezen opis z nekega ameriškega portala, kjer so zapisali, da Buzz spominja na ponorelega znanstvenika, zavitega v odejo "snuggie". Na nizko spuščena stola za velikanskimi bobni sta sedla neuničljiva Dale Crover (poleg Rogerja Osborna, kot se piše "kralj", drugi ustanovni član benda) in Coady Willis. Basist Jarred Warren, čigar pričeska pravzaprav spominja na umirjeno različico Buzzove, a brez sivine, je nosil bleščičasto "čelado".

In nato se je s komadoma Hung Bunny in Roman Bird Dog (tudi sicer so Melvinsom blizu živalske metafore) z albuma Lysol začelo značilno "melvinovsko mučenje" s predirljivim cviljenjem kitar in neusmiljenim udrihanjem na bobne (ne pozabimo, govorimo o dveh kompletih bobnov, ki imata učinek nekakšnega grozečega valjarja) ter do konca navitim basom. Melvinsi občinstva ne zapeljujejo s spevnim materialom in so, roko na srce, na trenutke celo precej naporni s podaljševanjem že tako zahtevnih komadov in vztrajnim uglaševanjem kitar. Buzz kaj več kot bežnega "Hvala" niti ne izusti. A prav to je bistvo Melvinsov: prav malo jih briga, če so nam všeč, in prav zato so nam. Vsekakor so njihovi nastopi izkušnja, ki se jo splača vsaj enkrat doživeti.

Alenka Klun, foto: Aleš Rosa