Tridnevni festival je po nekajletnem premoru znova gostil zvezdo svetovnega kova – Tarjo. Pevka finske metalske skupine Nightwish je tako v Slovenijo prišla drugič v manj kot letu dni, oktobra so jo namreč gostile hladne Križanke. Prvi glas Finske, kot je pevko poimenovala sama premierka dežele tisočerih jezer, so njeni najbolj zvesti oboževalci pričakali s transparentom ter finsko in slovensko zastavo. Tarja pa je vso naklonjenost, ki jo je prejemala z do tretjine napolnjenega travnika pod odrom, vračala z nasmehi, rogovi in pozivi k ploskanju. Kot da ne bi bilo ničesar drugega okoli nje, je Tarja pela le za svoje oboževalce.

Na prihod "prvega opernega glasu metala" je bilo treba po nastopu domačih mojstrov metala Noctiferie čakati dobrih 40 minut. A čakanje se je obrestovalo. Po začetni evforiji, ko so iz zvočnikov prišli prvi posneti zvoki violine, je na oder stopila angelska podoba (po mnenju številnih njenih oboževalcev) v belem.

Na ustnicah nasmeh, v mislih občinstvo
Tarja je svojim oboževalcem ponudila raznovrsten repertoar: od pesmi z njenega prvega samostojnega albuma do priredb, kot sta Poison (Alice Cooper) in Steel Of The Night (White Snake). Predstavila pa je tudi nekaj skladb, ki prihajajo z novim albumom. Med drugim metalsko balado z njenimi značilnimi sopranističnimi vložki, We are. Razkrila je tudi, da jo novembra čaka turneja z nikomer drugim kot s Cooperjem.

Finka je tudi tokrat po polovici nastopa prepustila oder virtuoznim vragolijam Mika Terrane na bobnih. Kot je v njeni navadi, se je namreč tudi tokrat med nastopom preoblekla. Mikove palice pa so bile povsod: na bobnih, v zraku, na tleh. Njegovo "izživljanje" je popolnoma prebudilo na trenutke precej mirno občinstvo. Največ glasu iz navzočih je po vrnitvi spravila seveda Tarja, ko jih je spodbudila, da so zapeli refren pesmi I walk alone. Svoj pečat pa so pustili tudi Christian Kretschmar na klaviaturah, Oliver Holzwarth na bas kitari, Alex Scholpp na kitari in Max Lilja na čelu.

Veterani festivala utrli pot Tarji
Za uvod v metalsko noč pa so poskrbeli domači "veterani" Rock Otočca Noctiferia. "Po dolgem času se je spet lepo vrniti na Rock Otočec. Saj ne vem, ali je bilo 06 ali 07. Vem, da smo imeli manjše težave z zvokom, ampak se je izšlo vse 'kul'. Danes pa upamo na najboljše 'vibe',” je za MMC pred nastopom povedal pevec skupine Gianni Poposki. Fantje so se predstavili z nekaterimi novimi skladbami z najnovejšega albuma Death Culture. Vrhunec njihovega nastopa pa je bil odhod pevca za bobne in simfonija "zvočnega uničevanja" se je začela.

Ograje so se premikale
Letošnji Rock Otočec pa sicer spremlja grenak priokus. Morda poteka zadnjič na idilični jasi ob reki Krki, saj naslednje leto poteče pogodba za najem prostora. "Ta prostor tukaj je najboljši, kar jih je, edino za kakšne večje mase ljudi ni – tam do 10.000, več pa jih ne sprejme. Če se bodo preselili, želim Franciju, da stvar raztegne in privabi več novih tujih bendov," je o prihodnosti festivala razmišljal pevec skupine Niet Borut Marolt.

Nietovci se še niso dobro ogreli, kot je po nastopu za MMC povedal kitarist Igor Dernovšek, pa so že bili prisiljeni iti z odra. V uri kratkega nastopa so člani skupine pripravili zmes njihovih največjih uspešnic in singlov s prvega pravega albuma 13.

Zbranim so ponudili pristno Nietovsko energijo, ki jih "krasi" že mnoga leta. Ograja pod odrom se je tresla ob skladbah Dekle izza zamreženega okna, Ruski vohun, Stres generacije, Depresija, Čas je za revolucijo … Borut se je prepustil množici in se podal tudi do deklet v prvi vrsti ter vzel v roke namišljeno dirigentsko palico med skladbo Lep dan za smrt. "Tukaj je vedno 'fajn', ker se publika vedno pride na Rock Otočec sprostit," je za MMC povedal Borut, ki je večer na odru končal s prepevanjem pesmi Večnost.

"Kje so roke in kje so srca?"
Še preden se je dobro spustil mrak, pa so zbrane k plesu (ali pa vsaj h kakršnemu koli gibu namesto sedenja pod odrom) vabili skapunkerji s petimi zvezdicami. 53. koncert v letošnjem letu po besedah voditelja programa Saša Đukića so člani zasavske skupine Red five point star pospremili (ob malce slabše slišanem vokalu) s preigravanjem skladb z novejših in starejših albumov. "Pozna se, da nas ljudje že poznajo, ker smo le že 13 let na sceni. Saj je vedno veselje igrati na takšnih festivalih. Smo zelo veseli in počaščeni, da smo danes tukaj,” je za MMC povedal pevec skupine, Uroš Grahek.

Ska, rock in priredbe
Že pred njimi pa so skaritme iz Vojvodine pripeljali člani skupine Zbogom Brus Li v tradicionalnih narodnih nošah (no, vsaj hlačah). Balkanski melos, zapakiran v rockritme, je nadgradil nastop domačinov Kill Kenny. "To je večni problem mladih bendov. Nekaj dreka moraš pojesti," je o največji težavi skupine - vedno nastopajo prezgodaj - povedal pevec skupine Jure Košir.

Samevajoče prve vrste v zgodnjih večernih urah so ogreli s svojimi skladbami in z udarnejšima priredbama Seven Nation Army (The White Stripes) in Jumpin’ Jack Flesh (The Rolling Stones). Oranje začetne ledine pa je letos pripadlo mlademu triu Dandelion Children. "V prvi vrsti nam je pomembno, da nastopamo," je povedal pevec skupine Jure.

Danes je nov dan
Prvi dan sta tako zaznamovala manjši obisk in glasba, v nasprotju s preteklimi leti pa ni bilo dežja. In prav pomanjkanje padavin je "prisililo" organizatorje, da so danes spremenili del jase v blatno oazo.