Massive Attack, zadnji nastopajoči prvega večera, so kljub dovršeni izvedbi množico pustili precej hladno - pa ne samo zaradi resnično hladnega večernega vremena (Frequency nam je sicer letos - v nasprotju s prejšnjimi izdajami festivala - prizanesel z dežjem in čez dan postregel s prijetno toplim, večinoma sončnim vremenom) in dejstva, da avstrijsko občinstvo ni ravno najživahnejše na svetu, ampak tudi zaradi umirjenih ritmov. Najverjetneje pač niso bili najbolj posrečena izbira za vrhunec petkovega večera, jim pa nikakor ne moremo očitati pomanjkljivega nastopa, na katerem so se predstavili tudi številni gostujoči pevci. Bolj živahno je bilo medtem na Zelenem odru, kjer so nemško govoreče občinstvo navdušile legende nemškega indierocka, predstavniki "hamburške šole" - Tocotronic.

Vrhunec drugega dne: LCD Soundsystem
Black Rebel Motorcycle Club (BRMC) so zaradi tragičnega dogodka na Pukkelpopu - zaradi srčnega napada je umrl tonski tehnik in oče pevca zasedbe Michael Heed - nastop odpovedali (naslednji dan so zaradi samomora pevca na istem belgijskem festivalu nastop na Frequencyju odpovedali še Ou Est Le Swimming Pool).

Domnevamo, da bi BRMC-je sicer lahko uvrstili med vrhunce dneva, ki je ponudil še sveže manchestrske elektro-indie-poperje Delphic - sicer neuspešno so poskušali v ples poleg občinstva spraviti še varnostnika na strehi - in že bolj uveljavljene "nuraverje" Klaxons, ki pa so naleteli na precej mlačen odziv precej anemične publike - ta je prejšnji večer s svojo ravnodušnostjo razjezila že legende punkrocka NOFX.

Po Klaxons pa je na glavnem odru prišel vrhunec večera, morda kar festivala v celoti: LCD Soundsystem genialnega producenta Jamesa Murphyja, ki so pred oder zvabili celo skeptike iz VIP-prostora. Napoved Chrisa Caina iz We Are Scientists, ki smo ga intervjuvali nekaj ur poprej, da so LCD Soundsystem trenutno najbolj vroča živa zasedba, se je uresničila. We Are Scientists so sicer nastopili na drugem odru istočasno z LCD-ji in za še enimi rojaki: newyorškimi eksperimentalnimi rockerji Yeasayer, ki smo jih zaradi natrpanega urnika, o katerem smo že potarnali, žal zamudili.

Caina so sicer navdušili tudi zgodnjepopoldanski Portugal. The Man na Zelenem odru, kjer je kasneje v beli opravi nastopil armensko-ameriški alternativec Serj Tankian, širšemu občinstvu morda bolj znan kot pevec trenutno mirujoče zasedbe System of a Down, in po besedah poznavalcev rahlo razočaral.

Die Toten Hosen le zdramili Avstrijce
Zadnji dan je Sankt Pölten po Kate Hudson, ki je spremljala Matta Bellamyja iz Muse, dobil še drugi odmerek Hollywooda - (nekdanjega?) igralca Jareda Leta s skupino 30 Seconds to Mars. Pred njimi so na glavnem odru stali elektronski indierockerji Zoot Woman, še zgodnejši termin pa so dobili Blue October. Zeleni oder je bil tretji večer bolj ali manj rezerviran za nemške izvajalce Element of Crime, Wir Sind Helden in Fettes Brot. Pred njimi so na odru stali švedski Johnossi in kanadska basistka in pevka Melissa Auf der Maur, ki je nekoč igrala pri Hole in kasneje pri Smashing Pumpkinsih.

Večer in festival pa so po priljubljenih kanadskih punkrockerjih Billy Talent udarno končali nemški poppunkerji Die Toten Hosen, ki so na Frequencyju praznovali 50. nastop na avstrijskih tleh. Zaigrali so kar 25 pesmi, občinstvo je bilo končno (!) v ekstazi. Zdi se, da je ravno njih najbolj nestrpno pričakovalo največ obiskovalcev festivala, ki je nekoč veljal za bolj butičnega in usmerjenega v indierock, zdaj pa je že davno presegel nišne okvire in privlači širše množice - letošnjih 120.000 obiskovalcev pač ni zanemarljivo število.

V nočnem parku sta za divji plesni konec med drugimi nastopajočimi poskrbela tudi zvezdniška didžeja Deadmau5 in Ed Rush.

Nekaj festivalskih utrinkov z drugega in tretjega dne letošnjega Frequencyja si oglejte v fotogaleriji spodaj.