Pisalo se je leto 1997 in britpop je doživljal svoje zadnje kreativne hlape. Na Otoku je bilo vzdušje v znamenju Cool Britanie, britanski rock pa je bil na vrhuncu z bendi, kot so Oasis, Blur, Suede, Supergrass, Pulp in - The Verve. Bili so izjemni časi za glasbo.
In sredi tega množičnega vrelca kreativnosti se je nad vse (in to v času, ko so Blur postregli s Song 2, Oasis pa s Stand by Me in D'You Know What I Mean, ni bil ravno mačji kašelj) povzdignila Bitter Sweet Symphony.
"Cause it's a bittersweet symphony this life, Trying to make ends meet, you're a slave to the money then you die," je s pogledom, vdanim v usodo, udrtimi očmi, usnjeno jakno, lasmi čez oči in brezkompromisno hojo v začrtani smeri prepeval Richard Ashcroft v tistem slovitem videu, ki je primerno modrikasto sfiltriran - da ustreza turobnosti besedila.
"No change, I can't change, I can't change, I can't change, but I'm here in my mold , I am here in my mold." Statičnost in neskončno stopicljanje na mestu v paralizirajočem vsakdanu še nikar nista imela tako veličastnega, himničnega pridiha.
Pravni zapleti
Pesem je prvi singel s tretjega albuma The Verve, Urban Hymns, enega izmed tistih ploščkov, ki so zaznamovali desetletje. V nasprotju z drugimi pesmimi te ni zakrivil Ashcroft, ampak sta jo napisala Keith Richards in Mick Jagger. "Najboljše, kar sta Rollinga napisala v 20 letih," je bilo skorajda enoglasno mnenje kritikov in glasbenih navdušencev - in tudi Ashcrofta, potem ko se je moral po tožbi odreči avtorskim pravicam.
The Verve so se namreč sprva pogodili za licenco, da uporabijo sample pesmi Rolling Stonesov The Last Time iz leta 1965, a je sodišče pozneje razsodilo, da so Verve uporabili "preveč" sampla, in Ashcroft je moral vse zasluge prepisati Jaggerju in Richardsu.
Na enem izmed koncertov je Ashcroft Bitter Sweet Symphony posvetil Rollingoma, na kar je občinstvo odgovorilo z žvižgi. "Ne žvižgajte. Dokler lahko še naprej igram ta komad, z veseljem plačam par računov tistima fantoma," je skušal miriti strasti Ashcroft. O nesoglasjih glede pesmi so v intervjuju leta 1999 pri Q-ju vprašali tudi Richardsa. Ta je odvrnil: "To je resno odvetniško sranje. Če znajo The Verve napisati boljšo pesem, lahko obdržijo denar."
13 let uspehov - in komercializacije
Bitter Sweet Symphony je štartala na 2. mestu britanskih lestvic, počasi pa se je vzpenjala tudi v ZDA, kjer za britpop niso bili tako dojemljivi (izjema je bila pesem Song 2). V letih po izidu pesem ni izgubljala zagona - glasbene revije in seznami kritikov so jo postavljali med največje in najboljše v zgodovini. Bitter Sweet Symphony je postala nekakšna neuradna himna indiegibanja, himna britpopa, himna takratne generacije in razmer v družbi.
Pesmi in videu v drugi polovici 90. let skorajda nisi mogel ubežati, uporabili (ali ukradli, če vprašate The Verve) so jo v celi vrsti oglasov, reklamnih kampanj, remiksov, videoigric in celo v končnici ameriškega Super Bowla. "I'll take you down the only road I've ever been down. Ever been Down?" se končuje Bitter Sweet Symphony.
Sodeč po odzivu poslušalcev se vsi lahko poistovetimo s to cesto, ki pelje le navzdol.
Kaja Sajovic