'Še vedno obstajajo stereotipi, da so vsi geji poženščeni, šibki in kričeči. Seveda to ne bi moglo biti dlje od resnice, zato mislim, da je žalostno, da se v javnosti še vedno ustvarja takšno podobo. Kar se mene tiče, ne obstaja nič močnejšega ali bolj moškega ali bolj intenzivnega,' je nekoč izjavil Rob Halford. Foto: EPA
'Še vedno obstajajo stereotipi, da so vsi geji poženščeni, šibki in kričeči. Seveda to ne bi moglo biti dlje od resnice, zato mislim, da je žalostno, da se v javnosti še vedno ustvarja takšno podobo. Kar se mene tiče, ne obstaja nič močnejšega ali bolj moškega ali bolj intenzivnega,' je nekoč izjavil Rob Halford. Foto: EPA
Otep Shamaya
Niso imeli vsi take sreče kot Rob Halford. Ko je Gaahl, vodja zasedbe Gorgoroth, leta 2003 povedal, da je v razmerju z moškim, sta tako on kot njegov partner dobila številne grožnje s smrtjo. Tako je bilo tudi z Otep Shamaya iz zasedbe Otep (na fotografiji), ko je leta 2005 v medijih priznala, da je lezbijka. Foto: EPA
Sebastian Bach
Sebastian Bach nekoč ni skrival svojih homofobičnih mnenj in nihče mu ni očital, da dela kaj narobe. Foto: EPA

O nestrpnosti pričajo tudi številni komentarji pod novicami iz sveta metala. Zakaj je homoseksualnost med metalci še vedno prepovedana tema?

"Top 5" (no, edinih 5?) istostopolno usmerjenih metalskih ikon:
5. Doug Pinnick, basist pri King's X
4. Otep Shamaya, pevka pri Otep's Otep
3. Roddy Bottum, klaviaturist pri Faith No More.
2. Rob Halford, pevec pri Judas Priest
1. Gaahl, nekdanji pevec zasedbe Gorgoroth
Izbor: Washigton City Paper
Rob Halford, vodja zasedbe Judas Priest, je v intervjuju za gejevsko-lezbični časnik iz San Diega pred kratkim odkrito spregovoril o svoji izkušnji iz leta 1998, ko je javno priznal, da je homoseksualec. Prepričan je, da je njegovo priznanje pomagalo pri rušenju tabujev, saj je znano, da oboževalci metala in tudi izvajalci te glasbene zvrsti homoseksualnosti ne sprejemajo z odprtimi rokami. "Mislim, da so se zaradi tega nekateri ljudje začeli ukvarjati s težavami, s katerimi se prej niso bili pripravljeni," meni Halford.

Judas Priest so prvi album izdali leta 1974 in trajalo je 24 let, da je Halford zbral pogum ter širši javnosti razkril svojo spolno usmerjenost. A tudi takrat ni šlo brez posledic: zapustil je skupino in se vrnil šele po petih letih, kljub slavospevom mnogih pa je imel leta 2003, ko se je spet znašel na čelu skupine, številne težave.

Nestrpnost "vžgana" v žanr
Kot žanr ima metal precej temačno preteklost, kar se tiče strpnosti. Seveda so se stvari od 80. let, ko je Sebastian Bach iz Skid Row brez sramu nosil majico z napisom AIDS Kills Fags Dead (v prevodu AIDS ubija pedre) in se je Axl Rose hvalil, da se rad vozi po Los Angelesu in zmerja geje, spremenile, a homofobija je v žanr tako rekoč "vžgana", v svojem zapisu na NME-jevem The Metal Blogu piše Tom Goodwyn.

Metal se je, na tistih bolj ekstremnih področjih, srečal tudi z neofašizmom, saj je veliko zgodnjih izvajalcev black metala prepevalo himne o beli premoči. To je do danes skoraj izginilo, a "grd homofobični maček" ostaja, piše Goodwyn. Pravzaprav gre za čuden paradoks: glasba, ki naj bi jo častili nerazumljeni, ponižani in zatirani, ima slepo točko, ko pride do sprejemanja homoseksualnosti, in opazite jo že v izražanju metalskih zasedb, v besedilih njihovih pesmi in v intervjujih.

Goodwyn piše, da je najpogostejši izgovor, da "to pač nič ne pomeni" in da tega ne mislijo poniževalno, a zakaj bi se potem sploh tako izražali? Obstaja nešteto besed brez takšnih konotacij, ki bi jih lahko uporabili. Morda gre za priučeno vedenje, morda pa je to le grda navada, a to je nekaj, česar bi se moral ta žanr otresti, ugotavlja.

Konča s Halfordovo ugotovitvijo, da se stvari le izboljšujejo. Člani Anthraxov, Kissov in Guns N'Roses so se fotografirali za kampanjo No H8, ki se zavzema za istospolne poroke, in obstaja upanje, da se stališča spreminjajo. A za zdaj je stopnja strpnosti med metalci še daleč od takšne, kakršna bi morala biti, sklene Goodwyn.