V Ljubljani bodo Keane gostovali prvič in ob starih uspešnicah predstavili svoj četrti studijski album Strangeland, ki je tako kot prejšnji trije zasedel najvišje mesto na britanski lestvici albumov. Štiričlanska zasedba Keane že 15 let igra pod tem imenom, a njihova zgodovina sega še dlje. Osrednja člana skupine, pevec Tom Chaplin ter pisec pesmi in pianist Tim Rice-Oxley, se namreč poznata že iz otroških let, a se je njuna pot v glasbenih vodah združila šele leta 1997.

Po dolgih letih trdega dela in ne preveč spodbudnega odziva so končno prestopili v prvo ligo britanskih glasbenikov s prvencem Hopes and Fears leta 2004. Vsi njihovi dosedanji albumi, vključno z zadnjim Strangeland, so se zavihteli na prvo mesto britanskih lestvic.

Pred koncertom Dan 202 29. oktobra v Hali Tivoli v Ljubljani jih je v Offenbachu v Nemčiji, kjer so koncertirali 15. oktobra, obiskala ekipa Vala 202. S članoma skupine, pevcem Tomom Chaplinom in basistom Jessejem Quinom se je pogovarjal Andrej Karoli.

Kako komentirate, da ste ena redkih skupin, ki je ob izdaji vseh albumov vedno zasedla prvo mesto britanske lestvice?

Jesse Quin: Presenečeni smo.

Tom Chaplin: To je lepo, saj ni več veliko skupin iz časov, ko smo začeli. To, da še vedno lahko snemamo plošče, hodimo na turneje in nastopamo, je presenetljivo. Še bolj presenetljivo pa je, da se naši albumi še vedno povzpnejo na prvo mesto lestvic, to je krasno.

Si predstavljate, da boste, tako kot The Rolling Stones, kdaj praznovali 50 let od prvega koncerta?

T: To je čudno. Glasba je del našega bistva, z njo se izražamo. Bog ve, ali bom še vedno v tej skupini, a upam, da se bom tudi pozneje še vedno ukvarjal z glasbo.

J: Samo popoln bedak bi zaposlil kogar koli izmed nas za kakšno drugo delo. Ne bi nam šlo.

Glasba za vas ni le služba?

T: Če je glasba tvoja služba, se ukvarjaš z njo iz napačnih razlogov. Odkar pomnim, ko sem bil še čisto majhen, sem hotel biti v skupini. Veliko otrok si to želi. Saj poznate kliše, stojiš pred ogledalom s krtačo ali teniškim loparjem in se pretvarjaš, da nastopaš. Tega nisem nikoli prerasel, nisem odrasel.

J: Zato hočeš ob robu odra ogledala ...

T: Ja, da se lahko gledam. Ne vem, to je vse, kar znam. Ne bi vedel, kaj početi. Preden smo podpisali pogodbo z založbo, nisem vedel, kaj bi počel. Hotel sem se ukvarjati z glasbo, imel pa sem celo vrsto bednih služb, ki sem jih sovražil.

Se spominjate svojega prvega koncerta?

T: Naš prvi nastop je bil v Londonu v pubu Hope & Anchor, enem najstarejših glasbenih prizorišč. Prišlo je le deset ljudi, a bili smo popolnoma prestrašeni. Prvi nastop je vedno strašen. Prva nota, ki jo je odigral Tim, je bila napačna.

J: Nekatere stvari se ne spremenijo.

T: Ja, Tim je dal intonacijo naši karieri. Zelo živo se spomnim tega nastopa. Mislim, da ga je nekdo tudi posnel.

J: Spomnim se nekega našega nastopa tam. Poznate prizor iz Waynovega sveta, ko je nekaj narobe z mešalno mizo in tip udari po njej s ključem? Tu je nekdo to dejansko storil. Med nastopom je nekaj odpovedalo in tip je z nečim udaril po tem. Stvar je spet začela delati. Upal sem, da bomo nekoč igrali na boljših prizoriščih, kot je bilo tisto.

Kaj lahko pričakujemo na koncertu v Ljubljani?

T: Naš koncert traja skoraj dve uri, zato imamo dovolj časa, da odigramo vse stare hite, pa tudi veliko novih pesmi. Vedno izvajamo kombinacijo vsega.

J: Vedno se potrudimo, da igramo za občinstvo, ne zase. Nekatere skupine so na koncertih v svojem svetu, po petnajst minut improvizirajo in podobno ... Mi pa se vedno pozanimamo, katere naše pesmi so najbolj priljubljene v vsaki državi in se potrudimo ljudem prirediti kolikor se da dober večer. Nismo taki, da bi rekli: "Zdaj bomo igrali, lahko gledate. Hvala, da ste prišli."

Pred leti je bila stalnica vaših koncertov skladba Under Pressure skupine Queen in Davida Bowieja. Igrate kaj podobnega te dni?

T: Ta pesem je dober primer. Naša priredba Under Pressure je bila velika uspešnica v Mehiki in drugje v Južni Ameriki. Pred kratkim smo bili tam na turneji in morali smo igrati to pesem. Kaj pa vem ...

J: Zadnje čase igramo tudi priredbe pesmi škotske skupine Blue Nile. Lepo je igrati tudi priredbe, da malo razmigaš možgane, se spodbudiš ...

T: Da se spomniš, kako dobre so druge skupine.

J: Lepo se je tri minute in pol pretvarjati, da si tako dober kot oni.

Splet v povezavi z glasbo. Prijatelj ali sovražnik?

T: To je sivo območje. Nemogoče je reči, ali ga sovražiš ali ljubiš, vsaj jaz ne morem. Sovražim to, da ljudje nezakonito nalagajo glasbo. Ne strinjam se s tem, to ne koristi nikomur. Kradejo glasbo, kar je preprosto narobe. Nekateri glasbeniki pravijo, da ljudje tako laže spoznajo njihovo glasbo, a saj bi jo tudi sicer. Splet pa je tudi najboljše oglaševalno orodje vseh časov. Ima veliko dobrih značilnosti, mislim pa, da bi moral biti nekako pod nadzorom, da ljudje ne bi več kradli glasbenikom. Zdaj je to res noro. Nikoli ne bi šli v trgovino, vzeli par stvar in odšli.

J: Jaz bi. (Smeh.)

T: Nekateri, zelo redki bi. Toda na spletu počne to ogromno ljudi, čeprav je nemoralno. Na Japonskem so začeli ljudem, ki nezakonito nalagajo glasbo, odmerjati visoke kazni. Mislim, da bi moralo biti tako povsod.

J: Če hoče biti skupina res dobra, se mora ukvarjati le z glasbo. Člani ne smejo imeti rednih služb in imeti le eno ali dve vaji na teden, se ukvarjati z glasbo le za zabavo. Nikoli ne bodo boljši od gostilniških glasbenikov. Potrebujejo denar, da se lahko ukvarjajo z glasbo. Če jo ljudje kradejo, je vedno manj denarja, ki bi ga vlagali v skupine, da bi napredovale in postale kot U2. Joshua Tree je bil njihov peti album. Red Hot Chili Peppers so uspeli šele po desetih letih igranja. To so največje skupine na svetu. To me, iskreno povedano, žalosti.
Andrej Karoli, Val 202