UNKLE so v svetu elektronike in trip hopa v 17 letih delovanja postali svojevrstna institucija, s katero se sodelovanja ne brani ne Thom Yorke, ne Ian Brown, ne Nick Cave.
A če je ta britanska skupina, zbrana okoli idejnega vodje in genialnega glasbenega inovatorja Jamesa Lavella, sprva še trdno krmarila v svetu trip hopa, pa se je - podobno kot Massive Attack - z zadnjimi deli pomaknila bolj v kitarske in psihedelične vode. Že album Where Did the Night Fall je nakazal novo, bolj eklektično smer, nastopi v živo pa to le potrjujejo (da ne omenjamo, da so svoje dodali tudi soundtracku za vampirsko franšizo Somrak).
UNKLE so se prejšnji teden predstavili v živo v sloviti O2 Brixton Academy v Londonu - ustanovi, ki je postala znana kot odlično koncertno prizorišče bolj zaradi svoje impresivne, elegantne artdekojevske arhitekture kot pa zaradi tehničnih vrlin.
Kar seveda terja svoj davek pri zvoku (ta tudi tokrat ni bil neoporečen, nianse so se izgubljale in dušile znotraj kulise neoklasicističnih jonskih stebrov), a je to treba vzeti v zakup zaradi drugih vrlin (beri: estetskega dejavnika in imenske prepoznavnosti, ki si jo je Akademija pridobila med častilci zlasti alternativnejše glasbe).
Mojstri kolaboracij
Tega se je zavedala že predskupina, Unklovi ljubljenci The Duke Spirit, ki s karizmatično pevko Leilo Moss na čelu vzbujajo vtis nekakšnega hibrida med The Kills in Yeah Yeah Yeahs. Občinstva jim sicer ni uspelo ravno najbolje ogreti - kljub velikim naporom postavne, v oprijete svetleče pajkice opravljene Mossove - a naveza Lavelle-Moss je kmalu postala bolj logična že pri Maydayu, ki mu je vokale posodila prej omenjena pevka.
Kolaboracije so pač velik del značaja in glasbene podobe UNKLA. A kar na albumih deluje izvrstno (od Rabbit in Your Headlights s Thomom Yorkom, Be There z Ianom Brownom in Lonely Soul z Richardom Ashcroftom do In a State z Grahamom Goluldmanom, Natural Selection z Black Angels in Falling Stars z Gavinom Clarkom), zna biti v živo rahlo problematično. Še zlasti, ker je logično, da vsa tista velika imena pač ne bodo navzoča na (vsakem) koncertu UNKLOV.
"Odsotni" pevci
Skupina, ki slovi tudi po svojih vizualijah, to reši dokaj elegantno - nemoteno izvajajo svoje uspešnice s podznako "featuring", nenavzoči sodelavci pa se kot duhovi pojavljajo na hologramih za njo. Ian Astbury v skladbi Burn My Shadow, Ian Brown v Reign, Josh Homme v Restless in navsezadnje Nick Cave v najbolj sveži - Money and Run.
Poslušalcev to "polovičarstvo" očitno ne zmoti preveč, saj na tej točki že vsi migajo na base, ki so jih UNKLE še povečali in poudarili kitaske rife, da bi tako nekako kompenzirali. Poleg tega pa gre navsezadnje le za vizualni šov, pri katerem UNKLE dosežejo najvišje ocene.
In manko velikih imen precej dostojno zapolnijo "živi" vokalisti v podobi Mossove, zlovešče Elle J in dežurnega unklovskega sodelavca Gavina Clarka, ki elektrospektakel poženejo v bolj alterrockovske, kitarske vode. UNKLE so pač najboljši, ko dosežejo neko epsko 'cinematografsko noir' širino, ki jim jo dajejo skrbno izbrani in premišljeni distinktivni vokalisti.
Med vrhunci večera lahko tako izpostavimo Ablivion, Reign in sklepni In a State, ki ga je tokrat namesto izjemnega Grahama Gouldmana odpela Elle J.
Kaja Sajovic