Po dveh letih so se kalifornijski Eagles of Death Metal (ime skupine EODM je nastalo v šali, saj "Orli" niso deathmetalci in tudi med obiskovalci ni bilo opaziti veliko že na prvi pogled prepoznavnih ljubiteljev tega žanra!) vrnili v Cvetličarno in s svojo kombinacijo prvinskega rock'n'rolla in ponekod razčustvovanih countrybalad z nepopustljivim kitarskim tempom death metala še enkrat spravili ljubljansko množico na noge.
Glavna zasluga za to gre karizmatičnemu frontmanu Jesseju Hughesu, ki je pred desetletjem v puščavskem Palm Desertu skupino ustanovil skupaj s prijateljem iz otroškim let, Joshem Hommom, (še bolj?) znanim tudi iz zasedbe Queens of the Stone Age, zaradi katere ga trenutno tudi ni na odru z "Orli". Prav Homme se je spomnil zgoraj omenjene definicije: da EODM zvenijo kot nekakšni "deathmetalski The Eagles".

Hughes, znan po svojih (včasih že kar preveč) entuziastičnih nastopih, ki pri opazovalcu sprožijo ugibanja o morebitnih zaužitih substancah pred odhodom na oder (zgovorna sta tudi njegova vzdevka The Devil in Baby Duck), vzbuja pozornost že s svojo pojavo - dolgi lasje, košati brki in obvezna sončna očala, pa oprijeta majica z globokim izrezom in številne tetovaže -, nato pa začne še poplesavati po odru in s svojimi "skuliranimi" izjavami - na trenutke spominjajo na kak lik iz filma Veliki Lebowski -, kot je bila: "Tukaj sem kadil eno najboljših trav sploh. Uf, totalno mi dogaja," nasmeje in razživi občinstvo. Ko je nekdo na določeni točki koncerta skupini zaklical, naj eksplodirajo, ga je to - seveda - popolnoma navdušilo: "Še nikoli mi ni nihče rekel, naj eksplodiram. Eksplodiram?! Kako carsko je to?"

Za bobni je tokrat sedel Joey Castillo, stari znanec iz zasedb Queens Of The Stone Age, Danzig, Mark Lanegan Band in mnogih drugih. "Joey je z nami odigral ameriško turnejo in model ima čas, da gre z nami v Evropo. A ni to super?" je ob neki priložnosti povedal Hughes. Na kitari in basu sta se predstavila "stara mačka" Dave Catching in Brian O'Connor (zaradi svojih menda zelo velikih okončin znan pod vzdevkom Big Hands), prav tako slikovita osebka.

"Orli" so odigrali tako uspešnice s prvih albumov Peace, Love, Death Metal (2004) in Death by Sexy (2006) - I Want You So Hard (Boy's Bad News), I Gotta Feelin (Just Nineteen), Cherry Cola ... - kot pesmi z najnovejšega izdelka Heart On, ki je izšel lani: Wannabe in L.A. ... Pomanjkanja entuziazma skupini, še posebej frontmana, nikakor ni mogoče očitati, se je pa spet izkazalo, da Cvetličarna ni ravno popolno koncertno prizorišče. Tudi težave z zvokom - na trenutke vokala skorajda ni bilo slišati - so bile spet občutne, a so "Orli" v splošnem poskrbeli za dober, kakšno uro in pol trajajoč žur. Eden vrhuncev je bila tudi izvedba "klasike" Brown Sugar legendarnih Rolling Stonesov - da, Slovenci so pač nori na "dobri stari rock'n'roll" - kako bi šele podivjali, če bi zaigrali Proud Mary?

Dvorano so pred "metalskimi" orli ogrevali odlični mladi Britanci The Haunts, ki so se pred kratkim vrnili s turneje z vse bolj uveljavljenimi britanskimi indierockerji White Lies.

Nekaj fotografskih utrinkov s koncerta najdete v galeriji spodaj, oglejte pa si še priložena videoposnetka s koncerta.

Alenka Klun; fotografije: Kaja Sajovic
alenka.klun@rtvslo.si