Dodal je, da glasbenikom, ki ustvarjajo tovrstno glasbo, manjka zanosa, praznega prostora in močnih bas frekvenc. Na seznamu teh ustvarjalcev so se znašli Arcade Fire, Wilco, The Fiery Furnaces, The Decemberists, The Shins, Sufjan Stevens, Grizzly Bear, Panda Bear, Devendra Banhart in Pavement.

Kritik je poskušal biti v svojem članku konstruktiven, zato je navedel tudi glasbenike, ki po njegovem mnenju podirajo rasne ovire. V to skupino je postavil The Clash, Elvisa Presleyja, The Beatles, The Rolling Stones, Led Zeppelin, Cream, Public Image Ltd., Boba Dylana, The Minutemen, Nirvano in Grand Funk Railroad.

Na njegov članek se je odzval Carl Wilson iz revije Slate. Dejal je, da je Jones v zmoti, saj se je indie rock razvil iz hardcora, ta pa je leta 1970 v svoj glasbeni izraz sprejel tudi blues. Wilson mu zameri, ker v črnski glasbi vidi le ritem in seks. Prav tako se mu zdi čudno, ker New Yorkerjev novinar ni opazil, da so številne "črnske" zvrsti imele močan vpliv na "beli" rock.