Rezultat samostojnega delovanja je že tretji studijski album, ki ga je izdal pred tedni in naslovil Romeo, Julija in tatovi sonca. V njem se na kritično-romantični način spopade z vsakdanjimi temami. Gre za konceptualni album, kjer je polovica skladb ljubezenskih, pri drugih pa se ukvarja s teorijami zarote.

Vokale sta med drugim posodila Matevž Šalehar - Hamo in že stalna sodelavka Lara Poreber. Glasba pa je ostala v domeni Zorana. "Sem se pač profiliral v tem "mikeoldfieldovskem" načinu dela. Leta v mojem primeru prinašajo vse več individualizma, in tak način ustvarjanja se mi v tem obdobju zdi najprimernejši," je dejal.

Več o albumu in usodi slovenskega glasbenika si lahko preberete spodaj.

Je v glasbi še prostor za sporočilnost?
Absolutno je še dovolj prostora za sporočilnost. Svet se nenehno spreminja, vedno se pišejo nove zgodbe, tudi vsak posameznik ima svoj pogled na svet. Od glasbenika pa je odvisno, kakšno sporočilo želi predati občinstvu. Že drži, da smo "zabavljači" - in s tem ni nič narobe, konec koncev je glasba tudi razvedrilo -, ampak poslanstvo umetnika je lahko tudi ozaveščanje. Seveda lahko "pridigaš" samo o stvareh, o katerih si prepričan. Maske tu ne pridejo v poštev in 'bleferje' množica hitro razkrinka. Dolgoročno se obdržijo samo iskreni umetniki in njihovi izdelki.

In zakaj v vaših besedilih večkrat naletimo na neposrednost kot na metafore? Tu imam v mislih skladbo Bruseljski predpražniki.
Uf, pa sem mislil, da ne skoparim s prispodobami (smeh). Šalo na stran - ljubezenska tematika je zelo hvaležna "platforma metaforičnosti", pri omenjeni skladbi, ki je izrazito družbenokritična, pa se mi je zdelo, da ne sme biti dlake na jeziku, da je treba stvari povedati takšne, kot so, brez olepševanja. V konkretnem primeru je šlo za spontani izbruh gneva ob lanski samokandidaturi, saj vemo, koga ...
Glede na to, da ste kitarist - in predvidevam, da vse skladbe nastanejo najprej na kitari -, kako gledate na pevca? Zakaj pri vas ni v klasični funkciji?
Tako je, in to na akustični kitari, ko takole naključno "pobrenkavam". Leta 2001, ko sem izdal svoj prvi samostojni album (Avgustovski kosci), je bila zadeva v celoti podrejena kitarski izraznosti - in tudi malce "strunski akrobatiki", sem si pač dal duška (smeh). V obdobju, ko sem bil član DMP-ja, me je začelo čedalje bolj odnašati v koncept "glasba + besedilo" in prvi rezultati so bili vidni že na albumu Vojna in mir (recimo, singla Kisik in Superheroj). Po odhodu iz te skupine mi je ostalo precej bolj ali manj dodelanih skladb - rezultat tega ustvarjalnega navala je bil moj drugi album Stratosfera.
Kadar naredim skladbo z vokalom, je ta seveda v prvenstveni funkciji in je celoten aranžma podrejen njemu - začutim, ali bi ga lahko pel moški ali ženska, glede na slog in sporočilnost. Običajno že imam nekoga izbranega, sledi klic v slogu, "halo, a bi ti malo pel/-a", pošiljanje demoposnetkov, usklajevanje. Sem se pač profiliral v tem "mikeoldfieldovskem" načinu dela. Leta v mojem primeru prinašajo vse več individualizma in takšen način ustvarjanja se mi v tem obdobju zdi najprimernejši.

Kaj lahko doda ženski vokal, česar moški ne more? Zanima me, kako se rodi odločitev, da na primer Najine barve na koncu odpoje pevka?
Vsekakor določeno subtilnost - večina mojih skladb le ni "nažigaških". Tu so občutki zasanjanosti, romantike, neke nežnosti, čutnosti. Ženske pa v tem pogledu vsekakor prednjačijo pred moškimi. Moj novi album Romeo, Julija in tatovi sonca je polkonceptualen, če lahko tako rečem - približno polovica skladb je ljubezenskih, druga polovica družbeno angažiranih - chemtraili, novi svetovni red, pasti EU-ja in globalizacije - gre za nadaljevanje tem s prejšnjega albuma. Najine barve so del zasnove ljubezenskih pesmi. Zadeva je vsekakor bolj kredibilna, če takšno besedilo odpoje ženska.

Kaj se te dni dogaja z romantiko v glasbi?
Glasba, narejena z občutkom, bo vedno vsaj malo tudi romantična. Večna, prežvečena tema, a tudi večen vir navdiha - tisoč je ljudi in vsak ima unikatno ljubezensko zgodbo.
Kakšna je zgodba za skladbo Specialno švedsko jeklo?
To je edina instrumentalna skladba na plošči, nekakšen "anti-hommage" tistim nemogoče trdim kitarskim strunam, ki smo jih konec osemdesetih kupovali kot mulci, ki so vstopili v svet rokenrola. V Novem mestu, kjer sem odraščal, jih nisi dobil drugje kot v Elektrotehni na Glavnem trgu. Če si imel srečo, si dobil cel komplet (smeh).
Kaj lahko še sporočiš prek kitare glede na to, da se je množica preusmerila v poslušanje elektronske glasbe?
Množica ne ve, kaj zamuja! In zgodovina nas uči, da množica nima vedno prav (smeh). V svoji glasbi sem iskren, narejena je s srcem in dušo. Svoje ustvarjalne izraznosti ne morem in ne želim podrediti trendom, to bi bilo nesmiselno. Za mojo glasbo se je do zdaj še vedno našlo občinstvo, seveda pa kot vsak ustvarjalec upam, da bi bilo to čim številčnejše.