Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. Kot bi se z vsakim albumom, ki ga izda, na novo rodil!

"Da, največja razlika med posameznimi albumi sem jaz, saj od vsake izdaje pretečeta dve leti življenja, sreče, žalosti, negotovosti in idej ... V tem času se mogoče spremeni moj glasbeni okus, nikdar pa se ne spremeni moj odnos do življenja. Že od malega sem pozitiven. Ko se odločim ustvariti album, si ne postavljam preveč vprašanj, ampak želim ustvariti nekaj, kar me v tistem trenutku predstavlja; nekaj, kar bi tudi sam poslušal; album, na katerem zvenim verodostojno," pravi Jovanotti.

Ko je leta 1988 izdal prvenec Lorenzo for President, si nikakor ni predstavljal, kaj mu bo ta album prinesel. Slava mu takrat ni pomenila veliko, želel je le ustvarjati nekaj, v čemer se je počutil izpolnjenega.

"Glasbo sem odkril v najstniških letih. Poslušal sem hip hop, moje najljubše skupine so bile Beastie Boys, Public Enemy in Run Dmc. Istočasno me je navduševala tudi popglasba, ki sem jo slišal na televiziji. Všeč mi je bila ideja, da je lahko glasba način komunikacije, in če sem jo prej samo poslušal in kupoval albume, sem kmalu spoznal, da bi to delal, in nisem razmišljal o ničemer več. Glasba je postala moje življenje in želel sem početi samo to," priznava glasbenik.

In to zagotovo počne zelo dobro, če sodimo po številu izdanih albumov. 13 studijskih, šest v živo in šest zbirk, zadnji studijski album pa nosi naslov Lorenzo 2015 CC in je najbolj prodajani album v Italiji letos. Jovanotti svoj poklic jemlje z vso potrebno resnostjo, albume ustvarja, dokler niso izpiljeni do potankosti, in v koncerte vloži vse svoje znanje in energijo. Toda vse to dolgo ni zadoščalo, da bi starši glasbo jemali kot resen, pravi poklic.

"Moj oče je vedno verjel vame, vedel je, da sem sposoben opravljati ustvarjalen poklic. On je 50 delal v Vatikanu, zato si je najbolj želel, da bi postal restavrator tamkajšnjih slik. Vse, samo da ne bi postal glasbenik! Za moje starše je namreč glasba pomenila življenje, polno negotovosti in prekarnosti. Skratka, glasbe se ne da uvrstiti med poklice," pojasnjuje Jovanotti.

Kljub temu pa – pravi – mu niso nikdar vsiljevali svojih idej in želja. Počasi pa si je le priboril tudi njihovo razumevanje - in pri tem je imel posebno vlogo duet z enim najslavnejših italijanskih opernih pevcev.

"Da, tisti s Pavarottijem, ker se v nekem pomenu najbolj razlikuje od tega, kar sem, ob njem so moji starši name vendarle gledali kot na resnega človeka (smeh). Do takrat me namreč niso tako jemali, mislili so, da je glasba le prehodno obdobje. Toda takrat, ko so me zagledali na odru s Pavarottijem in so se nato še spoznali z njim v zaodrju, se je nekaj spremenilo. Postal sem pomembna oseba v hiši," dodaja Jovanotti.

In tako se Jovanotti s starejšimi uspešnicami, med katere spadajo kultne Serenata rap, Ciao Mamma, L'ombelico del mondo, Piove, in novejšimi skladbami Per te, Gli immortali in L'estate adosso ni prebil le do srca svojih staršev, ampak tudi do src vse večjega števila poslušalcev. Morda mu pri tem pomaga glasbena raznovrstnost. Enkrat ustvarja hiphop, drugič rap, nato funk in pop. Vse za širše okuse in niti malo mu ni nerodno priznati, da je pop glasbenik.

"Najbolj me privlači zvrst, ki me pripravi do plesa. V Italiji sem imel največ uspeha z romantičnimi skladbami, meni pa so bolj ljube moje funky, sproščene skladbe. Nikoli ne bom vedel, kako se najbolje izražam, saj se v tem poklicu vedno znajdem na pol poti med negotovostjo in aroganco. Tam vmes se dogaja vse. Albume in koncerte izvajam z veliko mero arogance, ko si mnogokrat rečem, da sem številka ena. Na drugi strani pa je prisotna velika negotovost, ko si rečem, da ne vem, ali sem zmožen ustvariti kaj izjemnega. To je zelo človeško," pravi Jovanotti.

Kot je zelo človeško, če se človek včasih zlomi. Čeprav velja za pozitivneža, je kot vsi ljudje tudi Jovanotti šel skozi čustveno intenzivna obdobja – in tudi takrat so nastale izjemne skladbe. Skladbo Fango je posvetil umrlemu bratu Umbertu, ki se je leta 2007 ponesrečil v letalski nesreči. Glasbo pa posveča tudi zdajšnji družini, Per te je spisal za hčerko Tereso, A te je posvetil ženi Federici, Per me pa sebi. Prav v zadnji govori o svojih stiskah in negotovosti po tem, ko mu je partnerica priznala nezvestobo.

Jovanotti z glasbo pripoveduje o svojem življenju, premaguje svoje strahove in dvome. Z glasbo ne boš rešil sveta, pravi, lahko pa marsikomu polepšaš dan in ga osmisliš. Tudi zato njegov glasbeni opus sestavljajo pretežno pozitivne skladbe, ki imajo širši pomen.

"V tem tako težkem trenutku je potreba po veselih skladbah. Če greš v najrevnejše države po svetu, kjer je veliko trpljenja in nasilja, tam vselej pojejo vesele pesmi. Ravno nasprotno je v bogatih, razvitih deželah, kjer prevladuje temačna, depresivna glasba. Glasba se odzove na stanja – ne predstavlja jih, ampak se odziva nanje. In v tem trenutku se čutim skoraj odgovornega, da ustvarjam skladbe, ki olajšajo težave in v številna življenja prinesejo malo veselja, lahkotnosti," pravi Jovanotti. Kajti glasba lahko zaceli številne rane.

"Meni vsekakor jih. Doma imam približno 20 albumov, ki jih hranim v posebni omari, lahko bi ji rekli tudi omara za zdravila (smeh). Včeraj sem na primer poslušal Graceland Paula Simona, ta album je zame kot antibiotik (smeh) – si predstavljaš omaro, v kateri so aspirini – glasba je alternativa, ki vedno deluje," pove v smehu glasbenik.
Za Jovanottija bi lahko rekli, da je dosegel vse, kar glasbenik lahko doseže. Ima uspešno, že tri desetletja dolgo glasbeno kariero, ki jo iz leta v leto potrjuje z inovativnimi albumi. Pridobil si je spoštovanje največjih glasbenih zvezd in staršev, podporo in energijo pa črpa iz svoje družine. Nič mu ni bilo podarjeno, v svoji karieri se je za uspeh zelo trudil in se nikdar ni zadovoljil s polovičarstvom. V svojem govoru na Tedxu v Firencah je to zagnanost primerjal s kolesom za kros, ki si ga je v otroštvu tako zelo želel, a ga ni nikdar dobil. To je ostalo motivacija in ga vedno potiska do neznanih meja.

"Moje kolo je danes izraz ljudi, ko poslušajo moje pesmi. To ni materialna dobrina, ampak ogromna želja, da osvojim neki prostor. Kolo je zame sredstvo svobode, predstavlja predmet, s katerim se lahko oddaljim od nečesa. Od nekdaj hrepenim po svobodi in po tem, da sem ljubljen. Zamisel, da so ljudje veseli zaradi moje glasbe, je še danes velika motivacija zame," sklene Jovanotti.