Bobnar Rok Golob, pevka Aleksandra Josić, baskitarist Matej Sušnik in kitarist Peter Hudnik so iz skupine, ki je pretežno preigravala priredbe na svoj način, naredili korak naprej in se posvetili ustvarjanju avtorske glasbe. Zametki skupine KiNG FOO segajo v leto 2012, ko sta Hudnik in Sušnik, ki sta prej delovala kot duo Huda Suša, ustanovila novo skupino in k sodelovanju povabila pevko Urško Majdič. Leta 2013 se jim je pridružil še Golob in začelo se je obdobje avtorskega ustvarjanja - prvi rezultat je bila skladba Funky Foo Ride.

Po nekaj izdanih singlih je Majdičeva zapustila skupino zaradi drugih obveznosti, nadomestila pa jo je finalistka na srbskem šovu Ja imam talenat, ki je takrat živela še v Trstu. Josićeva se je izkazala za tisti manjkajoči del sestavljanke, ki je dal KiNG FOO svoj pečat. Z njo v vlogi atipičnega pevca je nastal tudi prvenec, ki so ga poimenovali GalaXie. "Najlažje je igrati samo priredbe, ker si tako vsem všeč in so vsi zadovoljni. Mi pa želimo priti do tega, da bomo na koncu igrali samo svoje skladbe," je v pogovoru za MMC dejal Golob.

Pogovor z Golobom in Josićevo si lahko preberete spodaj.

Se zdaj z albumom res počutite kot skupina? Je v bistvu album neka potrditev – "ustoličenje", da ste?
AJ: Tudi prej smo se počutili kot skupina, je pa res, da nas je album še bolj združil – na čustveni ravni. Povezalo nas je zavedanje, da smo nekaj ustvarili skupaj. Končali smo neko poglavje in zdaj gremo naprej.

Matej in Peter sta ustanovila skupino, ampak če pogledamo, kdo so avtorji skladb na prvencu, vidimo drugo podobo. To sta namreč vidva z Aleksandro. Kdaj je prišlo do tega "sovražnega prevzema" skupine?
RG: (Smeh.) Matej in Pero sta ustanovila duo Huda Suša, v katerem sta samo preigravala priredbe in sta jih preigravala iz čiste zabave. Brez inventivnih elementov. Ko je prišla Urška, se je začela faza skupinskega preigravanja. Sam sem bil samo vesel, da sem lahko igral bobne (smeh). In bolj kot smo poslušali to svoje preigravanje, bolj smo čutili, da nam manjkajo tista prava čustva v skladbah – da je v naši glasbi nekaj močnejšega. Z Aleksandrinim prihodom smo dali večjo težo avtorstvu. Sam sem primarno skladatelj. Tudi skupina se je spremenila – v ospredje je prišlo ustvarjanje avtorskih skladb. Prej pa smo preigravali priredbe na svojevrsten način. Toliko o "sovražnem prevzemu" (smeh).

Je pa zanimivo, da je v skladbi, s katero ste prvič resneje opozorili nase – tj. skladba Začaraj me, s katero ste na festivalu Popevka osvojili nagrado za najboljšo interpretacijo in aranžma -, prevladuje klavirski zvok. Je bil to dvorezni meč, glede na to, da na nastopih nastopate brez klavirja?
RG: Med komponiranjem vedno "padem" v neki občutek. Predstavljam si Aleksandrin glas, kaj lahko doda skladbi, poskušam se vživeti v nas. Včasih zadenem, včasih manj, včasih reče Aleksandra: "Bruka in sramota." (Smeh.)
AJ: Ni res (smeh).
RG: Na koncu mislim, da ne izdamo ničesar, s čimer ne bi bili zadovoljni. Če kdaj pride do točke, ko komu kaj ni všeč, rešimo. Na primer skladba Kristal s tega albuma Mateju ni bila všeč. Vsi smo ga spraševali, kako je to možno. V tem primeru smo poskusili najti kompromis, da se vsi počutimo čim bolj povezani s skladbo, da ni občutka, kot da sem samo jaz komponist, drugi pa so 'priveski'. In na vse skladbe gledam kot na naše. Nimam jih za svoje. Mi smo celota.

Za trenutek bom ostala še pri Začaraj me – glede na to, da je Urška napisala besedilo, ga je tudi prvotno odpela ona?
RG: Ne. Ona nam je poslala besedilo in vprašala, ali nam je všeč. Na demoposnetkih pa vedno sam pojem.

Kje so ti demoposnetki?
AJ: Te samo jaz slišim (smeh).
RG: Pri meni (smeh). Čeprav moram priznati, da sem na vaji za državno proslavo sam odpel skladbo in je režiserka Urška Žnidaršič rekla, da je čisto navdušena, kako pojem. Enkrat je celo Aleksandra to rekla …
AJ: To ti vedno rečem!
RG: Res je. Ampak sebe težko poslušam. Temu slogu petja rečem "gremlin drunken boys".

Aleksandra, glede na to, da je avtor večine skladb na albumu Rok – ena je vaša –, lahko rečemo, da on vedno "zadene" prave besede in občutja za vas? Kakšna je razlika, ko interpretirate njegovo skladbo v primerjavi s svojo?
AJ: Slovenščino razumem, ampak se težje povežem z njo. Ko na začetku vadim besedilo, mi je vseeno za besede, pomembnejša je glasba. Ampak nikoli se nisem znašla v slabem besedilu ali občutenju, Rok pa nikoli ne zna narediti ničesar slabega. Je pa res, da ko poješ svojo skladbo, je drugačen občutek. Ko poslušam album, se mi zdijo vse skladbe vrhunske. Ko so nastajale, so se pojavljali dvomi, kot da nekaj manjka, ampak zdaj, ko je sestavljena cela zgodba, se šele razkrije tisto pravo občutje.

RG: Aleksandra je zelo kritična do sebe. Najbolj do sebe. In hoče takoj vse odpeti, kakor se le da najboljše, toda nekatera besedila so res težka že zaradi slovenščine. Včasih popolnoma ujame občutek, ki se mora vzpostaviti v skladbi, pa mora še enkrat snemati od začetka zaradi izgovarjave. Na začetku, ko smo bili na vajah in je dobila novo besedilo, je vedno rekla: "Bruka in sramota! Poiščite si novo pevko." Tako da nisem bil prepričan, ali se šali ali ne (smeh). In potem potrebuje kakšen dan, da prespi zadeve. Naslednji dan pokliče in reče: "Kako je dobro." Čez teden dni pa je že čisto navdušena nad odpetim in zaigranim.

Zakaj vztrajate pri slovenščini?
RG: Glede na to, da največ delamo v Sloveniji, se nam zdi to logično. Nismo pa obremenjeni z jezikom. Rad bi dobil od Aleksandre besedilo v srbščini, toda ona ne mara peti v tem jeziku. Ampak imamo skladbo KokoKokice (smeh).
AJ: Rada bi pela v romščini.
RG: Bomo uresničili tudi to željo (smeh). Na naslednjem albumu.

Skladbe na albumu so zelo raznolike. Je lahko raznolikost, ko gledaš album kot celoto, tudi hendikep?
AJ: Ne. Nimamo pravil. Lahko naredimo še bolj raznolike, kar je samo prednost.
RG: Nismo tipična skupina, ki išče svojo rdečo nit. Rdeča nit smo mi. Naša energija, ki je skupna in ki jo ljudje zdaj že poznajo, je rdeča nit.
AJ: Brez pravil.

Rok, kaj vas tako fascinira na galaksijah, pojavih iz narave, ki so prisotni v skoraj vseh vaših besedilih na tem albumu?
RG: Vse moje ustvarjanje se vrti okoli planetov in narave. Gre za pobeg v neki svet, ki zna biti lepši in močnejši. Po svoje pa tudi bolj krut. Prek glasbe se včasih spominjam svojih prejšnjih življenj. Zelo je pomembno, da med ustvarjanjem ne razmišljam, ker želim imeti čisti pretok energije. Rad izražam tisto, kar pride do mene, ne da si izmišljujem stvari. Sovražim razumski pristop do ustvarjanja. Rad imam intuicijo in impulzivnost – da se nekaj zlije na papir. Tako tudi največkrat nastane moja glasba – v "šusu". Ni moj način, da kaj ustvarjam cele tedne ali mesece. Podobno ustvarjam tudi takrat, ko delam za orkester ali big band. Rad vidim, da pride skladba do mene. Včasih so čakre bolj odprte, včasih manj, toda pomembno se mi zdi, da energija ohranja poslušalca v stanju radovednosti.

Aleksandra, skladba X Blues je vaša edina avtorska skladba na albumu. Kako je nastala?
AJ: Ne vem. Včasih malo pišem, potem pa postavim besedilo ob stran. Imam svoje trenutke, ko zberem svoje "psihopatske misli" in jih zlijem na papir.
RG: X je ona.
AJ: Naslov je dal Rok. Sem pa potrebovala kar nekaj časa, da sem mu besedilo poslala.
RG: Vem, da ima rada bluz in ves čas sem govoril, da potrebujemo na albumu takšno skladbo. Ves čas sem govoril, da jo bom napisal sam, potem pa jo je kar nepričakovano enkrat poslala Aleksandra. Takoj mi je bila všeč. Ona je takoj aktivirala svojo kritično stran in se spraševala, zakaj mi jo je sploh poslala, da ni dovolj dobra … Ampak na koncu smo vsi sprejeli to skladbo za svojo. Vsi smo se našli v njej.

Kako so potem razdeljene vloge v skupini?
RG: Vsi smo si različni. Naloge so razporejene. Pri promociji je bilo mogoče malo več teže na meni, toda v resnici smo si precej enakovredni. Aleksandra je genialna pevka. Matej prevzema nase vizualno podobo naše glasbe, saj se podpisuje pod naše videospote, s katerimi puščamo dodaten pečat. Pero odigra pomembno vlogo s svojo ljudskostjo in zabavanjem širših množic ob igranju kitare in oponašanjem Marjana Zgonca. Sam pa sem bolj introvertiran umetnik, ona je psihedelična pevka, Matej je vesel metalec, Pero pa je človek, ki rad zabava množice (smeh).

Kdo pa je največji oboževalec fanka?
RG: Nikoli se nismo o tem veliko pogovarjali. Verjetno Pero (smeh). Nekje so napisali, da je naš album zelo fankovski, toda sam bi rekel, da je konglomerat različnih slogov. Malokrat slišim tak stil – imamo svoj zvok. Nekomu je všeč, drugim ni. Nas pa zelo zanima, da se spreminjamo. Radi bi izdajali različne albume. Najpomembnejše pa se nam zdi, da funkcioniramo, ko igramo v živo. Pomembno se nam zdi, da ljudje ob naših nastopih dobijo potrditev, da je prisotna neka "norišnica". Veliko skupin ustvarja skladbe za predvajanje za radijske postaje, malo pa jih veliko igra naokoli in preizkuša občinstvo. In ne samo ob priredbah. Najlažje je igrati samo priredbe, ker si tako vsem všeč in so vsi zadovoljni. Mi pa želimo priti do tega, da bomo na koncu igrali samo svoje skladbe.

Kakšno je zdaj razmerje?
RG: Zdaj igramo vse naše skladbe. Tretjina je avtorskih skladb, drugo pa so priredbe. Toda, ko jih preigravamo, se ne mučimo, da oponašamo izvirnik.

Kaj dobiš s spremembami ritma? Kot se lahko sliši v skladbi Let the Night Fall in podobih.
RG: Ker izviram iz "stare šole", imam rad določeno gradacijo v skladbah. To lahko dosežeš samo s štirimi akordi ali ob istem ritmu. Ampak rad kombiniram spremembe ritmov in dinamike, kot so jih imele stare skupine, kot sta Earth Wind and Fire in Led Zeppelin. To se je zelo izgubilo v sodobni glasbi, zdaj imamo tri akorde, isti ritem in produkcijske filtre, ki se odpirajo in zapirajo. Prijatelj iz Združenih držav Amerike, ki igra pri Soul Activation, je dejal, da mu je zelo všeč pri nas to, da kombiniramo "staro šolo" z modernim, svežim zvokom. Kombiniramo to, kar smo. To, kar poznamo. In to, kar prihaja. V času, v katerem živimo.

Če bi lahko, bi dodali v glasbo KiNG FOO še godala, pihala?
RG: Štiri skladbe imamo že narejene na takšen način. Prejšnji teden smo imeli koncert z orkestrom, nastopili smo že z big bandom … In pri teh skladbah je dobro, da delujejo v minimalistični obliki, ko jih preigravamo zgolj ob kitari in kahonu ali če jih preigravamo ob velikem simfoničnem orkestru. Seveda je to zelo povezano s tem, da imamo dobro pevko (smeh).
AJ: Ampak Rok teh sprememb v ritmu ne dela samo v studiu, ampak tudi na odru. Njegov set bobnov je vedno večji. Vedno prinese kakšen novi del (smeh). Na koncu bo na odru samo še on.
RG: Res je, set se veča, zdaj imam ob njem še mali klavirček. Pri nas ne velja pravilo, da je manj več, ampak da je več preprosto več (smeh).

V enem izmed verzov na vašem novem albumu izstopa misel: "Pozabili smo, zakaj smo tu." Lahko to misel prenesemo na domače glasbeno prizorišče? Kako kot skupina, ki se je "rodila" v tem desetletju, ocenjujete, kaj se dogaja pri nas?
RG: Kapitalizem je tudi v glasbi pokazal svojo pravo stran. Tudi slovenski izvajalci zvenijo že tako kot glasba v angloameriškem svetu. Ljudje se pri ustvarjanju skladb vedno bolj sprašujejo, kako bi se lahko približali zvoku, ki se je v svetu izkazal za uspešen. Sam se še vedno egocentrično držim načela, da mora glasba izhajati iz človeka. To je nekaj najbolj iskrenega, kar lahko daš. Tudi Beatli in Rolling Stonesi niso nikoli spraševali drugih, ali jim je všeč njihova glasba. Uživali so v svojem delu. To se trudimo tudi mi.

Je pa mogoče pri nas težava v tem, da imamo veliko zanimivih, mladih skupin, ki zelo težko dobijo priložnost. Sam sem že dolgo prisoten na glasbenem prizorišču in poznam ljudi, tako da lahko lažje izdamo kakšno skladbo, plakate … Za mlade skupine so s tega vidika res grozni časi. Po drugi strani je tu YouTube, kjer se lahko zgodi, da ima maček, ki si ga posnel s telefonom, štirikrat več ogledov kot skladba, v katero si vložil mesece truda. Časi so zanimivi, ampak pomembno je, kako znaš plavati v njih. Ne glede na to, da stanje v glasbeni industriji ni rožnato, znamo najti svoje mesto. Trudimo se po najboljših močeh in imamo se dobro. Velik del te skupine je 'zafrkancija', ker se mi zdi, da bi bilo brez nje v skupini dolgčas.

Kaj so torej KokaKokice?
RG: Ko igramo to skladbo v živo, povemo, da vsaka skupina potrebuje svojo "idiotsko skladbo". Govorimo o tem, da nas ljudje ne ocenjujejo samo po načinu, kako pevka poje ali bobnar igra bobne, ampak da se vmes sprostijo. In v repertoarju potrebuješ sproščujoč moment. Mi nismo akademska skupina, mi gradimo svoje nastope na občutku. Aleksandra zgolj na vibraciji. In včasih ljudje tako "padejo" v našo glasbo, da nas samo gledajo, ne da bi zraven peli in plesali. KokaKokice so namenjene sprostitvi.

Kaj je za vas glasba? Neke vrste pobeg?
AJ: Težko vprašanje ....
RG: Za nas je neki lepi prostor, kjer gremo iz svojih okvirjev. Ne živiš samo običajnega življenja – čeprav je to zelo lepo, če ga znaš ceniti. Toda z glasbo dobiš novo manjšo družino. Kot del te družine delimo z drugimi svoje veselje in ustvarjalnost.

Aleksandra, se počutite kot "frontmanka" skupine?
AJ: Ko pojem, se zgubim v glasbi. Okoli mene ni nič. Padem v trans in se počutim, kot da me ni v prostoru. Kadar se slabo počutim, imam tako vedno možnost pobega v ta svet. Vsakič je noro. Včasih gledam posnetke in se sploh ne prepoznam, ker se tako prepustim glasbi. Za "frontmane" pa je značilno, da niso samo glavni na odru. Izogibam se ljudem, intervjujem, sem neke vrste "antifrontmanka", ampak ne morem se jim popolnoma. Nisem popolna "frontmanka". Manjka mi še 50 odstotkov, da bom (smeh). Počasi bom prišla do tega cilja. Tu smo, da se učimo.