Slovenski "ambasadorji folk-pank-rocka in dobre volje", katerih glasba je pristala tudi v eni izmed epizod ameriške humoristične serije The Crazy Ones, z novim albumom obračajo nov list v delovanju. Album Heard Ya Say!, ki bi ga morali izdati že lani, je tik pred uradnim izidom.

"Če je poslušalec površen, lahko ti citiraš tudi besede Nelsona Mandele, a bodo ostale preslišane. Tudi intelektualna raven poslušalca je tista, od katere je odvisen tvoj krik," je o kombinaciji kritičnih besedil in veseljaške glasbe za MMC dejal pevec skupine Gregor Jančič, s katerim smo se pogovarjali pred predstavitvijo albuma na koncertnih prizoriščih.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Lahko rešiš svet za točilnim pultom?
Ne, lahko si pa domišljaš, da ga boš rešil (smeh). To je kruta resničnost. Na koncu dneva ni vse odvisno od tebe.

Tudi na drugem albumu vaša glasba – četudi se sliši napredek v ustvarjalnem smislu – še vedno spodbuja k veseljačenju. Kako lahko ob tej veseljaški noti predaš naprej kakšno globlje sporočilo?
Začneš pisati družbenokritična besedila, saj je tem, o katerih lahko pišeš, nešteto. Tudi na novem albumu so takšne skladbe, ki ne vsebujejo samo veseljaške note, ampak tudi resne – življenjske.

Skupaj smo močnejši – to je motiv, ki ga lahko večkrat zasledimo na zadnjem albumu.
Res je. To je filozofija skupine. Začeli smo kot velika zasedba in tudi naprej "rinemo" v takšnem številu. Celoten pristop pisanja in ustvarjanja skladb temelji na sodelovanju in prepričanju, da več glav več ve. Smo ekipa, ki diha skupaj, in upam, da tudi ljudje to začutijo. Več kot nas je, lepše se imamo in mogoče tudi rešimo jutri.

Kako ta številčnost deluje v praksi: pri ustvarjanju novih skladb in delovanju skupine?
Zelo zaj***. Logistično se težave potrojijo, kajti več ljudi kot je vpletenih v zgodbo, težje se rešujejo težave. Podaljšujeta se proces ustvarjanja skladb, samo snemanje … To se vidi tudi na našem primeru, saj bi album morali izdati že lani, a nas je povozil čas.

Si lahko družbenokritičen, ne da bi kazal na nekoga s prstom?
To je odvisno od poslušalca, kako on sliši pridige v tvojem glasnem vzklikanju. Če je poslušalec površen, lahko ti citiraš tudi besede Nelsona Mandele, a bodo ostale preslišane. Tudi intelektualna raven poslušalca je tista, od katere je odvisen tvoj krik. Lahko si preveč filozofski in te ljudje ne razumejo. Če pa si bolj poljuden, mogoče ljudje bolj začutijo tvoj krik. Prava pot je ravnovesje med obema svetovoma.

Krik potrebuješ?
Potrebuješ. Moraš biti prepričljiv na takšen ali drugačen način.

Singel, s katerim ste najavili album, se zdi še najmanj reprezentativen za vse druge skladbe na albumu. Zakaj ste se odločili za takšen pristop?
Ena izmed skladb na prejšnjem albumu se je izkazala za zelo priljubljeno skladbo med občinstvom, toda zanjo nismo izdali singla. Nihče ni gojil upov, da bi jo lahko ljudje peli z nami na koncertu. Gre za skladbo Sell Away. Na tem albumu se nam zdi Away še najboljši približek – in zdi se nam, da bi lahko tokrat z njo presenetili.

Na albumu je mogoče zaznati več akustike. Dve izmed takšnih skladb sta On Your Own in Can't Wait. Zakaj? Je to posledica morda tega, da se starate in potrebujete na nastopih malce odmora?
Ne (smeh). Za nami je prva plošča, s katero smo opozorili nase in postavili smernice. Nato pa smo se pred snemanjem druge vprašali, kaj hočemo doseči. Začeli smo igrati to, kar čutimo. Ni nobenega pretvarjanja, vse, kar je na albumu, je zato, ker mislimo, je prav. Med snemanjem nismo ustavili zamisli, da bi posneli balado. Zakaj ne bi razglabljali še o kakšni žalostni stvari ali ljubezni? Nismo preračunljivci, ki samo sledijo preverjenim receptom. Na tem albumu smo šli malo globlje, kot bi mogoče ljudje od nas pričakovali.

Koliko menite, da bo to prišlo do izraza na vaših nastopih, ki ga gradite na dinamiki?
Tudi naši oboževalci se starajo z nami (smeh), tako da jim bomo prihranili kakšno kost ali dve, da bodo prišli še na tretji koncert. Šalim se. Drugače je plošča sama zase celota in ne pomeni, da jo bomo predstavljali v celoti na koncertih. Repertoar je vedno prilagojen priložnosti. Včasih pa se spreminja tudi v živo, ko vidiš, kakšni so odzivi na koncertu. Skratka repertoar ostaja podoben, kot je bil do zdaj – ljudje bodo še vedno dobili Happy Ol'McWeasel, mogoče pa se bodo pri kakšni skladbi bolj stiskali.

Če ostaneva še malo pri besedilih in ideji združevanja - na primer v skladbi Join the Crew je sporočilo: Veš, da ti ne bo uspelo sam. Kako takšno sporočilo preživi v svetu individualizma, v katerem smo? Malce nasprotuje trenutnemu stanju?
Lahko spišeš formulo, ki je mojstrovina, toda če je ne znaš predstaviti ljudem in če nimaš okoli sebe ljudi, ki te podprejo in ti pomagajo, ne boš dosegel nič. Čisto konkretno: ko ustvarjaš skladbo, je ne narediš sam. Ideja pride od posameznika, do izvedbe pa pride znotraj skupine. Na tej plošči upam, da je mogoče čutiti skupinskega duha.

Morava se ustaviti pri posebnosti vaše skupine – harmoniki. Kako se ta razlikuje od stereotipnega – zabavljaškega - pogleda na njo?
Happy Ol'McWeasel nismo skupina, ki deluje po pravilih. Vsak izmed nas se trudi na svojem inštrumentu in vokalu po najboljših močeh in išče svoj jaz. Nihče izmed nas ni odprl knjige in se iz nje učil pravil igranja. Preprosto mislimo, da to, kar pride iz srca in rok, postane edinstven proizvod. Ne glede na to, ali imaš vzornike. Vsi jih imamo. Ampak če se začneš učiti njihove skladbe, boš pisal tako kot oni. Če pa jih boš poslušal, boš podzavestno povzel tisto dobro, kar imaš rad. Spisal pa boš nekaj svojega. Naš Primož ne igra pravilno harmonike, zato je toliko bolj edinstven. In toliko boljši za našo skupino.

Ste bili bolj natančni pri igranju kot na samem začetku?
Naša skupina je nastala iz čistega prijateljstva in "zafrkancije". S Primožem sva si zadala izziv: narediva skupino, s katero bi nastopila na dan sv. Patrika. Oba sva imela rada keltsko glasbeno sceno. Ker so naju obkrožali številni glasbeniki, sva si rekla, kaj, če bi naredila supermariborsko skupino. V MC Pekarni smo najavili nastop. Sploh nismo vedeli, v kaj smo se spustili. Vedeli smo, da imamo radi keltsko glasbo, punk rock, hard core … Največja težava pa je bila, da smo morali naštudirati 18 skladb, s katerimi bomo lahko izpeljali koncert.

Cel teden smo posvetili študiranju in prirejanju tradicionalnih keltskih skladb, iz katerih je nastal magičen koncert. Nanj so prišli številni prijatelji. Ne spomnim se, da bi imela kakšna skupina na prvem koncertu tako polno prizorišče, kot smo ga imeli mi. To nam je dalo elan za naprej. In še preden smo imeli vaje za drugi nastop, je prišlo vabilo za nastop na Lentu. To so bila zadnja potrebna krila, s pomočjo katerih smo začeli razmišljati, da bi iz enkratnega projekta naredili skupino. In šele po tem nastopu smo se začeli dobivati na vajah vsak teden. Čez pet let so prišle še avtorske skladbe …

Kako je, ko pride Štajerec v prestolnico?
Najprej vpraša Ljubljančana, ali je prepričan, da mu ne bodo poškodovali avtomobila (smeh). Šalim se. Smo mariborska skupina, ki ima dva Laščana. Nekaj pa jih je veliko časa živelo tudi v Ljubljani. Ne omejujemo se na ege, ampak povsod iščemo prijateljstva.

Koliko je spremenila način delovanja oz. razmišljanja pojavitev skladbe Danny Boy v vaši izvedbi v seriji The Crazy Ones?
Nič. Še vedno nismo šli na turnejo po ZDA. To si jemljemo kot zelo dobro referenco in iztočnico za naprej. Mogoče je tudi nagrada za delo, ko Američani potrdijo, da je naša sklada dovolj dobra za njih. Lepo je, ko ti nekdo reče za točilnim pultom, da je nekdo slišal tvojo skladbo v priljubljeni seriji.

Je to tudi dokaz, da nimajo prav tisti, ki pravijo, da Slovenci niso dovolj suvereni pri petju v angleškem jeziku oz. da težje prepričajo tujega poslušalca?
Mislim, da je to izjava kakšne zadrte težke slovenske mentalitete. Povsod, kjer igramo po Evropi, se nihče ne spotakne ob naglas. Že samo dejstvo, da Američani uporabijo skladbo, v kateri Slovenec poje angleško, je dovolj zgovorno. V naši družbi si mečemo preveč polen pod noge in iščemo napake namesto prednosti, ki bi jih znali skupaj izkoristiti in pokazati svetu, da smo dovolj dobri. Ko zmaga Tina Maze, smo zanjo vsi veseli. V glasbi je pogosto drugače. Čeprav se je tudi v njeni zgodbi izkazalo, da ji vsi ne privoščijo zmage. Mislim, da moramo iskati pozitivne stvari in se učiti iz negativnih, ne pa jih izpostavljati.

Kaj so vas naučili nastopi v tujini?
Čeprav prihajamo iz male Slovenije, smo v času, ko nismo tako majhni. Vsak ima priložnost, da se predstavi svetu. Največkrat je svetovni splet tisti medij, ki ponese glasbo v vsako vas. Moramo se zavedati, da majhnost ni slabost. Zakaj? Ko igramo na kakšnem festivalu v Belgiji in vidiš ljudi v prvi vrsti, kako pojejo tvoje avtorske skladbe, si rečemo: "Presneto, Slovenija ni nobena ovira." Povsod lahko uspeš, če je volja in če v to verjameš. Tujina čaka na vse, kar je dobro. Ne bom rekel, da smo mi dobri, ampak tujina je odprta za vse.

Je zvrst, v kateri preigravate, prednost? Konec koncev ima eno zvestejših baz oboževalcev?
Tudi pornografija ima svojo industrijo, ampak najbolj je razvita v ZDA. Zakaj se noben par ne sleče pred kamero in reče: "Lahko uspeva." Zakaj nekdo ne igra heavy metala na Švedskem, kjer je zelo priljubljen? Zakaj ga igra samo v Sloveniji? Poskusiti je treba in stati za tem.