V sklopu prvega dela evropske turneje se bodo ustavili tudi na domačih tleh. Prvi koncert v Kinu Šiška so razprodali že oktobra, in to je bila iztočnica za organizacijo še drugega, ki bo takoj naslednji večer, 9. decembra. Pred novim letom se bodo ustavili še v zagrebški Tvornici kulture, kar bo zgolj iztočnica za projekte, ki bodo sledili naslednje leto.

Konec februarja bodo, kot je v imenu skupine Laibach spregovoril njihov član Ivan Novak, nastopili z dvema koncertoma 500 kilometrov severno od arktičnega kroga, v norveškem mestu Kirkenes, ki je znano po fantastičnih vizurah Aurore Borealis. Eden od dveh koncertov se bo zgodil na zunanjem odru, zgrajenem v celoti iz ledu. Drugi koncert bo v mestnem gledališču.

Dva dni pozneje bodo nastopili na posebnem koncertu v Benetkah, na prizorišču Punta della Dogana, kamor jih je povabila Palazza Grassi. Marca bodo nadaljevali drugi del turneje Also sprach Zarathustra po Evropi, ki bo prav tako zajemala približno 20 koncertov. Maja bodo imeli dva večja nastopa v sodelovanju s simfoničnim orkestrom iz Lvova, in sicer v ukrajinskem Lvovu in poljskem Lublinu.

"Potem nas po vsej verjetnosti čaka še večji koncert v Moskvi in tako dalje in tako naprej. V prihajajočem letu planiramo tudi izdajo novih albumov. Skratka, še malo bolj nas bo vse skupaj pobralo," je dodal Novak.

Pred koncertoma v Kinu Šiška smo z Novakom izmenjali nekaj besed o zadnjem albumu in filozofiji za njim. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Nikakor ne morem ob poslušanju tega albuma mimo vaše misli, ki ste jo izrekli v dokumentarnem filmu Dan osvoboditve: "V vsakem zidu je razpoka in skoznjo pride duh." Kakšen izziv je za vas iskati te razpoke?
Radi imamo razpoke, vedno se v njih skrivajo kakšne zanimive stvari, male pošasti, zgovorna sporočila. Zid objokovanja, ki smo ga obiskali ob gostovanju v Izraelu, je na primer poln takšnih sporočil, zatlačenih v kamnite razpoke, in sam bogvedi, kaj v njih piše ... Verjetno nič dobrega za Palestince in Arabce, ki so si prisvojili zgornji del zidu in so svoje templje zgradili na razvalinah starih židovskih svetišč. Vsaj tu je torej situacija moči simbolno obrnjena.

Če vzamemo za izhodišče, da glasba ni univerzalni jezik, ampak jo oblikuje kultura, katere del je. Kaj pripravi sledilca Laibach in kaj bežnega poznavalca Laibach na album Also Sprach Zarathustra?
Dober piar in nekaj splošne izobrazbe. Sledilci so v glavnem hvaležni za vsako stvar, ki pade z naše mize, bežni poznavalci pa potrebujejo malce močnejšo stimulacijo. Kultura vsekakor lahko pri tem pomaga.

Dejstvo je, da ste v preteklosti dajali nov pomen že obstoječim skladbam – najbolj izpostavljeni primer je Life is Life. Ampak, ali lahko rečemo, da ste s spogledovanjem z Nietzschejem dali nov pomen tudi filozofiji, njegovi filozofiji?
V resnici ne gre za Life is Life, ampak za skladbo skupine Opus Live is Life (Živo je življenje). Našo verzijo te skladbe smo preimenovali v Opus Dei (Božje delo), med ljudmi pa je obveljal naslov Life is Life (Življenje je življenje). Tako Nietzsche kot Live is Life sta domena neke zgodovinske metafizike, filozofske tradicije, ki je pomembna tudi za sedanjost – enako kot so pomembni Sokrat, Shakespeare ali Prešeren – in ki vedno znova lahko – z ustrezno interpretacijo – daje življenju in filozofiji novo intonacijo in nov pomen.

Kakšna je razlika, ko se lotiš že obstoječe poetike v primerjavi s filozofskimi mislimi? Morda še bolj kot to je vprašanje, kako jih spraviti v univerzalni Laibachov jezik?
Naš jezik je univerzalen ravno zato, ker je uniformen oziroma uniformističen. Vsako poetiko lahko prebavi, če pa je kaj resnično zunajserijskega, to najprej položimo v Prokrustovo posteljo in tam zadevo elegantno poadaptiramo.

Album zaznamujejo precej organski zvoki. Kaj pravzaprav želite doseči s tem, ko vključujete zvok žage, konec koncev smrčanja? Ali je to zgolj prenos gledališkega ekosistema iz predstave v avdiozapis?
Organski zvoki so v bistvu naravni, analogni, neprocesirani zvoki. Digitalni zvok pa je samo drugačen zapis analognega zvoka, zato mi ne delamo razlike med enim in drugim. Oboje je med sabo globoko povezano. Je pa res, da na emotivni ravni organski zvoki mogoče delujejo bolj sugestivno in 'teatralno', zato smo jih na albumu nekaj ohranili v svoji prvinski obliki.

Svetloba in tema. Njuno razmerje pusti na albumu pečat. Zakaj ob vaših besedah o temi oziroma pogubi - v mislih imam skladbo Ein Untergang - slišimo zvončke, ki jih pripisujemo pozitivnim, živahnim emocijam?

Ker smo v bistvu svetli in pozitivni. Tako kot sta tudi Nietzsche in njegov nauk. Konec koncev – kako bi se svetloba obdržala brez teme na drugi strani?

Kaj je za vas pomembnejše: proces ali rezultat? Če vzamemo za elementarni primer skladbo Von Gipfel zu Gipfel, v kateri dodajate plast na plast, toda na koncu omejite svoje delo zgolj na pisk, zgolj na fragment. Koliko težje je danes poustvariti minimalizem? Ali pa vsaj opozoriti nanj?
Vsekakor je proces pomemben, ampak rezultat je pomembnejši, čeprav velikokrat izniči ali celo ubije sam proces. Tako kot je to v smrti, ki je velikokrat tista, ki življenju daje intonacijo in smisel, čeprav ga de facto ubije in njegovo plastenje fragmentira zgolj na finalni linearni pisk na bolnišničnih aparatih. Za tako dosleden minimalizem je resnično treba umreti. Vsaj začasno.

Lahko izumimo srečo?
Kot je povedal že Kardelj, sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek izumi samo sam, toda ne zares popolnoma sam kot posameznik, ampak po možnosti v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi, torej v kolektivu, družini, narodu … To bo verjetno kar držalo. Če bi bila sreča dejansko samo domena posameznika, ki je ne bi delil z drugimi, bi to pomenilo, da gre za egoistično in torej precej žalostno obliko sreče, ki to ne bi zares bila ...

Kot poudarite v skladbi Ein Untergang: "Der Mensch ist gegen sich selber das grausamste tier." Kaj pa je glasbenik do svoje glasbe? Kako tanka je linija med ustvarjanjem in uničenjem?
Zelo tanka, kot je ugotovil že prezgodaj umrli pesnik Marko Pavček, ki je v svoji pesmi zapisal znamenite verze 'z vsako pesmijo me je manj' ... Ko ustvarjamo, pač krademo samemu sebi, nekaj pa seveda neizbežno tudi drugim.

Kako drugačen je pristop, kadar ustvarjate glasbo za predstave? Lahko rečemo, da ste v tem primeru iskali "čezglasbo"?
Zelo zanimiv izraz! V našem primeru bi bilo vseeno bolj relevantno poimenovanje "nadglasba", čeprav je v kontekstu Zaratustre "čezglasba" verjetno res bolj primerna. Glasbo za predstave delamo po nareku predstave - vsaj tako se zdi. Ni pa nujno res tako. Včasih je glasba tista, ki daje podton in ustvarja kontekst predstavi.

Kakšno vlogo je v tej zgodbi, ko ste pripravili glasbo za predstavo Tako je govoril Zaratustra, odigral Matjaž Berger?
Odigral je vlogo režiserja predstave, Laibach pa je povabil zato, da pripravi zanjo glasbo.

Na vašem koncertnem repertoarju ob predstavljanju novega albuma zasledimo tudi skladbe, kot so Brat moj, Ti, ki izzivaš, Le Privilege Des Morts, Hell: Symmetry. Zdi se pravzaprav, da z neverjetno lahkoto najdete v svoji diskografiji skladbe, ki so nekoč imele celo osrednjo vlogo - kar zadeva zgradbo dramaturškega loka -, da postanejo neke vrste "extended"** dodatki novih zgodb. Obstajajo naključja v vašem primeru?
Obstajajo naključja, ampak so po navadi dobro premišljena.

Po Severni Koreji, Južni Koreji, turneji, s katere ste se pravkar vrnili, in pred vrnitvijo pred domače občinstvo v Kinu Šiška in še pred zagrebško v Tvornico Kulture – kaj dajo skupini obiski raznovrstnih občinstev, ki pridejo na koncerte? Jih razumete zgolj kot gledalce? Kakšno vlogo ima obiskovalec koncerta? Kako gledate na njih?
Občinstvo daje našemu nastopu intonacijo. Brez njega bi bil nastop preveč suprematističen.

* Der Mensch ist gegen sich selber das grausamste tier. = Človek je sam sebi najbolj grozljiva žival.
** extended = podaljšani