Že nekaj časa je razprodan tudi zagrebški Dom sportova, kjer bo na oder Manu (s pravim imenom José-Manuel Thomas Arthur Chao) stopil drevi, tako da tisti, ki so v Ljubljani ostali brez vstopnic, tudi v hrvaški prestolnici nimajo dobrih obetov, da bi Manuja ujeli v živo ...
Običajno koncertno črnino so tokrat v parterju zamenjale žive barve, seveda so prednjačile "Manujeve" rumena, zelena, rdeča in njihove kombinacije. Čisto spredaj sta plapolali tudi rastafarijanska in brazilska zastava.
Drobni, a žilavi Manu, ki bo junija dočakal abrahama (kar težko je verjeti, a je res), je na odru poskočen, kakršnega se spominjamo izpred skoraj desetih let, ko je nazadnje stal na ljubljanskem odru, takrat v Križankah. V spremljavi zgolj kitarista Madjida Fahema in bobnarja Garbancita (ki sicer tvorita jedro tokrat okrnjene Manujeve zasedbe Radio Bemba) je Halo Tivoli v soboto na nogah držal več kot dve uri, v katerih se je na oder na zahtevo občina vrnil večkrat in tri komade v zadnjem bisu odigral pri že prižganih lučeh.
Parter, v katerem so prevladovali predstavniki moškega spola, je ves čas dobesedno norel, varnostna ograja se je večkrat skoraj podrla, tistim v prvih vrstah pa so morali dostavljati vodo. Manu je "norijo", kakršne v Hali Tivoli že dolgo (pravzaprav še nikoli) nismo videli, še stopnjeval z udarjanjem mikrofona na srce in s punkovskimi kitarskimi vložki, med katerim je občinstvo še za stopnjo bolj zatreslo dvorano.
Razpoloženja ni okrnilo niti že pregovorno slabo ozvočenje na tivolskih tribunah, sinhrono valovanje rok cele dvorane med komadi, kot so El Viento, Día Luna... Día Pena, Je Ne T'Aime Plus, Clandestino, Desaparecido, Me Gustas Tú, La Vacaloca, Politik Kills, La Vida Tómbola, A Cosa, je pričalo o izjemnem navdušenju v Hali Tivoli, nad katerim je bil presenečen tudi zvezdnik večera sam.
Očitno je ljubljansko občinstvo, v katerem pa smo slišali tudi številne tuje jezike (prednjačili so Italijani, bilo je tudi precej Avstrijcev, pa Madžarov ...) težko zdržalo skoraj celo desetletje brez priljubljenega "komandanta".
Proti krivicam z glasbo in aktivizmom
Besedila Manu Chaa, Francoza, ki je po rodu Španec in v svojih pesmih meša glasbene zvrsti in tudi jezike (španščina, francoščina, angleščina, portugalščina, tudi italijanščina) govorijo o izseljenstvu, ljubezni, življenju v getu in mamilih, pogosto vanje vključuje levičarska sporočila, kar odraža njegova lastna politična prepričanja - blizu so mu nauki mehiških zapatistov in njihov glasnik, Subcomandante Marcos.
Ime Manujeve nekdanje zasedbe Mano Negra (v prevodu Črna roka), o kateri lahko več preberete pod priloženo fotografijo, naj bi bila referenca na andaluzijsko anarhistično skupino iz 19. stoletja, isto ime pa so si nadeli tudi južnoameriški gverilci. Španska fraza "aquí hubo mano negra" (v prevodu "tu je bila črna roka") se uporablja v primerih, ko neka vplivna oseba okoliščine nezakonito priredi v svojo korist, lahko pa označuje tudi delo na črno.
Glasbenik, ki ima številne privržence tudi znotraj protiglobalizacijskega gibanja, je sin političnih ubežnikov iz Španije, ki so se v Francijo zatekli pred grozotami Francovega režima, zato niti ne preseneča, da se glasno izreka za vse tiste, ki jim je krivico storila vladajoča roka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje