Zgodba o Los Ventilos sega v leto 1997, ko se je bobnar Boštjan Gradišek vrnil s študija v Združenih državah Amerike. Prijel je za kitaro, medtem ko je njegov brat Gašper (klarinetist in saksofonist) sedel za bobne. Dvojcu so se pridružili baskitarist Miloš Jovanovič, pevec Jaka Krall (danes bolj znan kot Jacuzzy Krall) in kitarist Jon Brecelj. Plod njihovega sodelovanja se je izkazal na prvencu iso 4586.

Leta 2005, potem ko so se razšli s Krallom in Brecljem, je mesto pevca prevzel Jaka Burger, prišel pa je tudi kitarist Martin Lunder (večinski avtor glasbe na prihajajočem albumu). Takoj po izidu albuma Horai so se razšli z Burgerjem. Toda jedro skupine je nadaljevalo. Prišel je tretji pevec Niko Pirker, s katerim so posneli album, ki je izšel le v digitalni obliki, Los Ventilos.

Četrto obdobje pa so začeli pisati v času ponovnega snemanja največjih uspešnic z imeni, kot so Tokac, Grega Skočir, Tomi Meglič in Omar Naber. Skupina je na novo posnela uspešnice Ne gledam nazaj, Vanilija, Odpri Ventile in Balada/Med vdihom in izdihom. Vmes pa se je začelo tudi sodelovanje z novim pevcem Urbanom Severjem.

"Pri nas se dogaja popolnoma nova zgodba – jedro je isto, žanr je podoben, ampak imamo nove člane, ki so prinesli novo energijo. Do zdaj še nismo imeli takšne," je pojasnil Gradišek. In poudaril pomen Severja in novega baskitarista Naceta Jordana.

Celoten pogovor s člani skupine si lahko preberete spodaj.

Horai ali otok nesmrtnih – pravzaprav bi težko dali boljše ime za zadnji album v fizični obliki, glede na to, da se Los Ventilos ne predate in ustvarjate naprej. Kako vi definirate čas, ki je minil od zadnjega albuma?
ML: Vakuum.
"Ko bom velik, bom močan," ste opevali zdaj že davnega leta 2001. Kam je izginila mladostniška iskra?
GG: Nikamor, samo okrepila se je z novima članoma – Urbanom in Nacetom. In dokler bo ta mlada iskrica prisotna, bomo delali naprej. Onadva sta prinesla novo svežo energijo.

Kakšna bi bila danes dopolnitev verza iz skladbe Ko bom velik: "ko bom velik, bom …"?
US: Los Ventilos.
GG: Veterinar (smeh).
US: In pilot (smeh).

Ko poslušamo nove skladbe, lahko rečemo, da so časi pripovedk o Lojzu v novem obdobju za Los Ventilos končani?
ML: Ali pa se bodo vrnili. Lojz je nastal v drugačnem ustvarjalnem odboju skupine in nehvaležno je primerjati preteklost in sedanjost.
Koliko pri ustvarjanju novega materiala sploh razmišljaš o preteklem delu – koliko se trudiš, da ne zapadeš v neko zanko?
GG: Poskušaš čim manj razmišljati. Pri nas se dogaja popolnoma nova zgodba – jedro je isto, žanr je podoben, ampak imamo nove člane, ki so prinesli novo energijo. Do zdaj še nismo imeli takšne.
Martin: "Moje stopinje, na novo so pot, brišem za sabo. Ti svojih imaš sto. Lahko jih loviva. Včasih." Ti notranji dialogi so ena izmed prvin, ki recimo izstopajo v skladbi Pod črto. Kaj dodajo skladbi?
ML: Na primer že to, da ste opazili in morda malo razmišljali. To je fino.

Ko poslušamo na primer Čas, dobimo dober vpogled v filozofijo Los Ventilos, ki še vedno kljub časom ni pesimistična. Od kod črpate ta optimizem?
ML: Morda malo naivno in posplošeno, ampak včasih se lahko tudi odločimo, kako bomo gledali na svet. Ne glede na čas.
Kdo je osrednji lirski subjekt – če imamo v mislih skladbi Kako naj dokažem in Naj gre mimo?
ML: Ona oz. on. Odvisno, kdo si ga prepeva.
Urban, ali se je bilo težko naučiti vsa besedila skladb, pri katerih niste sodelovali? Oz. koliko ste prilagajali svoj vokal interpretacijam predhodnikov?
US: Dobro je bilo, ker sem prišel v skupino prav v času ustvarjalnega procesa in sem se na koncu za prvi koncert moral naučiti le okoli 15 skladb. Nato pa smo že začeli snemanje materiala za nov album. Od takrat naprej smo na nastopih igrali manj starih skladb – pa še to so bile tiste, ki so samo meni ljube. Ampak nisem imel težav s fraziranjem ali petjem kot prejšnji pevci. Seveda sem kakšen njihov element posvojil, ampak sem se trudil, da sem dodal še svoj pečat.

Kako pa je potekal v vašem primeru prehod iz spremljevalnega vokalista – pri skupini Neomi smo vas lahko spremljali v tej vlogi – v vlogo "frontmana"?
US: Vedno sem si želel, da bi bil kitarist, ampak na koncu mi je vedno uspelo "samo to", da sem pel (smeh). Ampak se učim delovati v novi vlogi in mislim, da sem na dobri poti. Je pa res, da sem bolj navajen peti spremljevalne vokale.

GG: Dobro dela.
Gašper, zakaj se je zamenjalo toliko pevcev v zgodovini Los Ventilos?
GG: Ne vem, če koga to zanima. To so dolge zgodbe, ki so zelo nepomembne. Vmes smo se tudi sami malo iskali, ampak zdaj smo na zelo dobri poti, da nadaljujemo v pravi smeri.
Vaši sopotniki – se pravi skupine, katerih začetki segajo v začetke novega tisočletja in so prestali preizkus časa - so vmes prešli različne faze, med drugim so eksperimentirali z elektroniko … Kako to, da ste vi ostali zvesti prvotnemu zvoku?
GG: Rdečo nit gradimo in vlečemo vso kariero. Vse od leta 1998 ustvarjamo avtorsko glasbo. Na prvem nastopu smo odigrali štiri priredbe in takrat smo sklenili, da bodo naši nastopi temeljili na avtorstvu.
ML: Še vedno smo klasična zasedba z dvema kitarama. In to je naše glasbeno izhodišče. To še ne pomeni, da se branimo kakšnih učinkov, ampak v končni fazi vse temelji na surovem preigravanju v živo.
GG: Vztrajamo na rokerski sceni. In tu bomo tudi ostali.

Martin, kako ste se lotili ustvarjanja novih skladb?
ML: Stvari so se spreminjale in po mojem mnenju zvenimo drugače, kot smo pred desetimi leti. Pisanja skladb za nov album sem se trudil lotiti bolj kantavtorsko. V malih možganih sem imel vizijo kitare, tabornega ognja in vokala. In to lahko hitreje zapakiramo v skladbo Los Ventilos, kot smo na primer pred desetimi leti. Tudi Boštjan, ki je napisal del skladb, je uporabil podoben način pisanja. Manj filozofiramo in olepšujemo, kot smo počeli včasih.
BG: Prej smo večinoma ustvarjali bolj kampanjsko; tako pri besedilih kot tudi pri skladanju. Tu pa se pridružujem Martinu glede kantavtorskega momenta, čeprav je aranžma oz. celostna podoba skladbe na koncu Los Ventilos. Predvsem pa sem se v nasprotju s prej najprej lotil besedil, šele potem glasbe. Večino navdiha prihaja iz okolja; zgodba, ki te pritegne, stavek, tudi kakšen film ali knjiga, ki sta se me dotaknila … Na koncu pa čim bolj neposredno sporočilo.
GG: Aranžersko pa ostajajo stvari podobne, kjer pride do izraza povezanost med nami.
ML: Aranžmaje slišim drugače kot na plošči Horai. Manj kompliciramo.
GG: Mogoče je bolj podobna albumu, ki smo ga izdali zgolj digitalno v času obeh omenjenih albumov.
Bi lahko rekli, da ste Los Ventilos bolj baladni rokerji, glede na to, če imamo v mislih recimo skladbe Ne gledam nazaj, Vanilija … zdaj Svet na rami?
GG: Zdi se mi, da bolj "žgemo", kot da smo baladno naravnani. Na zadnjem albumu sta dve. Saj Ne gledam nazaj tudi ni klasična balada.
LM: Toda če se orientiraš po njej, si ne bi mislil, da je to ista skupina, ki "žge" na koncertih.

Kako danes gledate na skladbo Vanilija, ki je bila še najbolj "sentiš" skladba z albuma Horai – in je tudi napovedala celoten album?
GG: Tam res izstopa. Ampak nismo hoteli nikogar zavajati z njim – če smo kdaj zavajali, smo sebe. Takrat smo skladbo posneli kot singel z Dejanom Radičevićem. In šele nato smo v živo posneli celoten album – tako kot mi znamo – zelo na hitro. Takrat smo tudi poslušali drugačno glasbo in imeli drugega pevca. Zdaj pa smo jo ob 15. obletnici skladb znova posneli s Tomijem Megličem. In zaradi njegove dodane vrednosti skladba ni več pop, ampak se bolj približa drugim skladbam na Horai.

Lani ste nizali priredbe vaših največjih uspešnic ob praznovanju 15. obletnice. Kako se je zgodila združitev Meglič, Skočir in Tokac?
GG: Ravno smo iskali novega pevca in poklicali smo velike tri – zame najboljše vokaliste v slovenskem rocku -, ali bi sodelovali z nami. Posneli smo z njimi naše tri stare skladbe. Vmes smo se našli z Urbanom in se je vse lepo izšlo. Nismo niti pavzirali, ko smo bili v fazi iskanja novega pevca.
ML: Eden izmed razlogov, zakaj smo se združili z njimi, je bilo tudi naše praznovanje 15. obletnice. Izbrali smo tri največje uspešnice z vseh treh albumov in jih posneli na novo.
Vmes pa so Los Ventilos pavzirali na koncertnih odrih – koliko ste jih pogrešali?
GG: Tega se ne moreš nasititi. Še dobro, da smo bili drugje dejavni, tako da pravega odmora ni bilo. Ampak v tej postavi sem zelo pogrešal preigravanje.
Gašper, kako je preigravati v skupini z bratom?
GG: Čudovito, nepozabno in hkrati naporno na trenutke (smeh). Temu se reče bratska ljubezen. Znava odlično sodelovati in se na smrt spreti.
ML: Brat ima prav, Gašper se pa strinja (smeh).
Kdo je boljši bobnar?
GG: Brat. Oba.
ML: Pri Los Ventilos Gapi (op. a.: Gašper).

Je mogoča menjava?
GG: Eno skladbo sem zaigral na kitaro, ampak dolgoročno se ne bi izšlo. Moral bi poprijeti za saksofon, Urban bi prevzel kitaro in Nace mikrofon. Mogoče na naslednjem albumu.
Kako gledate na samo sceno – na razmerje med ponudbo in povpraševanjem po skupinah, podobnim vaši?
ML: Veliko je ponudbe, premalo je povpraševanja. Veliko je dobrih skupin – vedno več jih je.
GG: Veliko je odvisno tudi od angažmaja skupine. Če si res priden, delaven, dejaven, lahko prideš daleč. Klubov je še vedno dovolj, ampak bojim se, da prihajamo v obdobje, ko bo skupina morala plačati 300 evrov, da bo lahko igrala. Občasno pa se zgodi skupina, kot so Prismojeni profesorji bluesa, ki sami napolnijo Križanke.

Je prednost, če prideš nazaj z uveljavljenim imenom in da ne začneš z ničle?
GG: Težko rečem. So prednosti in slabosti. Generacije, s katerimi smo začeli, so zdaj že mame in očetje. Naši sovrstniki nas še vedno podpirajo, želimo pa se približati tudi novemu občinstvu.
Kaj želite doseči z novim albumom?
GG: Zagotovo si želimo čim več nastopov in to, da bi nas čim več ljudi slišalo. Prav zato bomo imeli promocijo v Španskih borcih, kjer bodo sedišča. Zdi se mi, da če pride danes na koncert obiskovalec, ki sedi, bo glasbo tudi slišal.
Kdo so danes vaši idoli?
US: Prihajamo iz različnih svetov, tako da težko izpostavimo skupne.