Suvereno avtorsko muziciranje, s katerimi lahkotno prehajajo med različnimi slogi od duba do udarnih 'riffov', je tisto, kar jih dela posebne. Ne podrejajo se pravilom in ne pustijo se postaviti v okvir. To so dokazali s svojim drugim albumom, na katerega so uvrstili osem skladb - med njimi se zadnja razteza kar dobrih devet minut. "Tokrat smo se prepustili glasbi, da steče. Skladb nismo zavirali z aranžmaji: kitica, refren, kitica, refren, 'bridge', refren," je povedal bobnar Blaž Kocina.

"Singel Serijski perverznež levo desnih sredin, ki je napovedal drugi album, se mogoče še najbolj spogleduje z našimi skladbami s prvega albuma. Je neposreden, 'antiesteblišment'," je dodal baskitarist Lovro Velušček.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Kdo je kriv?
BK: Na začetku mi štirje in potem vsi drugi.
LV: Zvok kitare in vsi ostali.
BK: Zame je kriv Roger Taylor iz skupine Queen. Potem pa me je oče prepričal, da je Brian May več na kameri, zato sem osem let v glasbeni šoli igral kitaro, v srednji šoli pa sem se preusmeril nazaj na bobne. Takrat, ko se je pojavila skladba Freedom.
LV: Pri meni je kriv Slash, zato sem bil na kitari (smeh). In "groovi", ki smo jih lahko slišali predvsem od temnopoltih glasbenikov, ki so prispevali k temu, da sem pristal na baskitari.

Poudarjate, da je čas disket pozabljen. Koga nagovarjate z drugim albumom? Kdo je vaš "uporabnik disket"?
BK: Nekdo, ki mu beseda rokenrol pomeni malo več kot puhla besedila in razmetavanje po odru. Tisti, ki se malo bolj poglobijo v glasbo, v besedila, aranžmaje, občutke … In konec koncev v razvoj neke zasedbe.
S to filozofijo ste se znašli v precej nehvaležnem času instantne glasbe.
BK: Odzivi, ki smo jih prejeli na nove skladbe, so bili precej podobni. Vsi so nam povedali, da se po drugem ali tretjem poslušanju usedejo pod kožo in se ne moreš ločiti od njih. Po prvem poslušanju pa zvenijo zahtevno. Ampak mi se trudimo, da je v njih še vedno 'catchy riff', ki dela našo glasbo melodično in vabljivo.
Kako pritegniti poslušalca, da jo sploh prvič posluša? Nov album ste začeli promovirati tako, da ste namesto vabil na promocijski koncert pošiljali diskete. To je eden izmed načinov.
LV: S samim naslovom in disketo že naslovimo vsakega posameznika, ki mu je prehiter tok današnjega časa. Ko živimo v času nenehnega posodabljanja. Hoteli smo se navezati na rokerske duše grunge rokerske scene 90. let prejšnjega stoletja, ki je bila preporod 70. let. In ki je poleg glasbe združevala celo gibanje. Vprašanje je, kako danes pritegniti poslušalca. Upam, da tudi z naslovnico, naslovom in koncerti.
Če vzamemo pod drobnogled skladbe Le roj, Compadre … Vidimo, da precej prostora puščate instrumentalnim vložkom in se izogibate klasičnim strukturam. Prav tako ni veliko besednega nagovarjanja – če gledamo celoto. Kako to?
BK: Tokrat smo se prepustili glasbi, da steče. Skladb nismo zavirali z aranžmaji: kitica, refren, kitica, refren, 'bridge', refren. Ravno ti dve skladbi, ki ste jih omenili, sta aranžmajsko neklasični. Podrti. Kar je za nas refren, se v Le roju pojavi le enkrat.
LV: Poslušalec mora priti do šeste minute, da sploh pride do bistva oz. vrhunca skladbe. Ko smo prišli do zadnje skladbe, bi jo lahko podrli in jo razdelili, ampak smo jo pustili, ker se je tako skladba razvijala in tako smo jo začutili.
Omenili ste 90. leta prejšnjega stoletja, grunge, ampak če ostaneva pri skladbi Compadre, zavijete tudi v psihadelijo 80. let prejšnjega stoletja?
LV: Ne omejujemo se samo na 90. leta prejšnjega stoletja ali grunge. Preostala dva člana skupine sta bila vezana tudi na glasbo iz 80. let. Ločnic sploh ni. In jih sami ne dojemamo. Poskušamo oditi, kamor nas glasba zapelje. Ne omejujemo se s slogi in leti. In zanimivo nam je že od prvega albuma poslušati potem komentarje poslušalcev, ker lahko vsak nekaj najde v naši glasbi.
Omenili ste atipično zgradbo skladb. Podobno je z albumom. Intro se pojavi kot deveta, predzadnja skladba na albumu. Je to neke vrste vaš zaščitni znak?
BK: Tam nam ustreza in smo rekli, zakaj pa ne. Na koncu je to intro v zadnjo skladbo Specifična gostota misli.
In ta zadnja skladba je lahko za nekoga celo EP – po dolžini.
LV: Malce smo hoteli razbiti klasično strukturo, ker so nekateri tudi precej dolgi. Najdaljša je prav zadnja skladba.
Kakšna je zgodba za njo?
BK: Ta skladba je ena prvih, ki smo jo naredili in je bila zametek za celoten album. In smo se odločili za psihedelično kitico in močen 'groovy' refren. Za zadnjo skladbo se nam zdi primerno, da se razpusti ozračje. Vse do nje so skladbe 'razpičene', na koncu pa pustimo instrumentalu, da steče. In ponudimo dokaz, da smo igrali res v živo. Zvok na albumu je precej agresiven, veliko je sprememb ritmov, ampak na koncu vse zapakirate v melodično celoto.
Koliko je bilo v sami fazi produkcije namenjeno premisleku, da se ohrani melodična linija?
BK: Vokalne linije je v ospredje potegnil producent Robi Bulešič. Vedeli smo, da moramo doseči ta učinek – da bo vokal povezoval vse te raztrgane dele, ampak tega nismo mogli doseči sami. Z vokalom je Robi res naredil nekaj korakov naprej.
Kaj ste se naučili od izdaje prvega do drugega albuma? Pet let je kar dolgo obdobje.
BK: Precej smo delali na sebi in na aranžmajih, zvokih, komunikaciji inštrumentov med sabo. Zavedamo se, da kitara sama po sebi nima nobene funkcije, ampak zaživi samo ob ritemski sekciji.
LV: Večjo svobodo smo dali instrumentalnem izražanju. Na prvem albumu smo bili bolj zategnjeni, vmes pa smo razvili svoj zaščitni zvok.
Koliko ste se iskali, kam boste zapeljali zgodbo z drugim albumom?
BK: Premisleka glede glasbe ni bilo. Nismo se racionalno odločili, da bomo kam šli. Na prvem albumu se pozna, da je bila prva in na njo smo zmetali vse, kar nam je bilo ljubo in jih zapakirali v enajst skladb. Zato imamo na njej vse: od reggaeja, fanka do metala. Zadnja tri leta pa smo bolj konkretno razmišljali, kaj želimo povedati s svojo glasbo, in nastal je ta album.
Vmes se je zgodil odmeven nastop na natečaju Jelen Demofest, kjer ste na koncu pristali na tretjem mestu. Prav zaradi njega se je začelo več govoriti tudi v Sloveniji in pridemo do slovenskega fenomena, da si opažen, ko te opazijo zunaj. Kako ste sami to doživeli?
LV: Več smo se pojavljali po medijih, opazili so nas, toda to ni bil prelom. Povpraševanje za naše koncerte se pri nas ni spremenilo.
BK: Spremljal sem ta natečaj že nekaj let. In sem videl, da je 'kul'. Ko sem nas prijavil, preostali člani niti niso vedeli. Na koncu so nas sprejeli in če ne bi šli, bi bila to naša največja napaka v karieri. Tam vlada drugačno vzdušje v glasbi. Sprejemajo vse. Odprti so za različne sloge. Ne sprašujejo, od kod si. Njim je pomembno, da poješ v maternem jeziku – ampak ne izključno. Moram priznati, da nas tam niso razumeli nič (smeh). So pa začutili glasbo. In veliko nam je pomenilo, da so bili v žiriji glasbeniki, kot sta Rambo Amadeus in Davor Gobac. To je za nas potrditev, da delamo prav. In spodbuda. V Sloveniji je tako, da ko izdaš album, narediš krog po klubih - in tu se konča. Ali izdaš nov album ali pa moraš v tujino.
LV: Bili smo malo počasni z drugim albumom (smeh). Nismo želeli brezglavo hiteti.
Ste imeli ob prvem albumu višja pričakovanja, kako vas bodo sprejeli mediji in ljudje, v primerjavi s tem, kar vas je čakalo?
BK: Bili smo precej neizkušeni. Nismo vedeli, kako deluje glasbena scena. Ko smo izdali prvi album, smo mislili, da se je zgodila najboljša stvar na svetu. To smo mislili kakšen mesec in pol. Nato smo bolj kritično pristopili k analizi.
LV: Singel Serijski perverznež levo desnih sredin, ki je napovedal drugi album, se mogoče še najbolj spogleduje z našimi skladbami s prvega albuma. Je neposreden, 'antiesteblišment'. Pri prvem albumu smo pričakovali več pozornosti na svojo neposredno sporočilnost. To je bil čas, ko so bile največje vstaje, na katerih smo tudi igrali. Tu smo pričakovali, da bodo bolj alternativni mediji bolj podprli naše sporočilo in ga dali med ljudi. Ampak mogoče smo bili preveč neposredni.
Torej teorija, da se lahko samo prisloniš nekemu valu in si samodejno opažen, pade?
BK: Pade.
Kaj je Low Peak Charlie danes? Konjiček?
LV: Konjiček, kar se tiče finančnega vložka. Več kot redna služba, kar se tiče časovnega vložka.