Mnogi skeptiki so se ob plakatih, ki so napovedovali prihod legendarnih britanskih popevkarjev Smokie v malo dvorano Hale Tivoli, zmrdovali in posmehovali, češ, saj bo koncert odpovedan, ker ne bo nihče prišel. Skeptiki, pozor: ne samo, da je bila dvorana po besedah organizatorja skoraj razprodana (prazno je bilo le še kakšno sedišče tu in tam), že pri drugi skladbi večera se je vzdušje razgrelo do te stopnje, kot se je na primer na koncertu Erosa Ramazzottija v isti dvorani šele v samem zaključku koncerta. In to leta 2009.

Zob časa je načel tudi ostareli stroj za ponavljajoče se popevke s podobno melodijo in različnimi refreni, ki zbira svojo bazo oboževalcev že od leta 1970. Izpovedno-pripovedni glas Mika Crafta ni več to, kar je bil. A v ključnih trenutkih skladb ima še vedno pred sabo polno dvorano, ki ga reši iz zagat zaradi izrabljenega glasu. Kitarska sekcija, ki jo poleg Crafta sestavljata še Mick McConnell in Terry Uttley, včasih zaide svojo pot. Tisto, kar utrjuje njihovo postavo, pa je Steve Pinnelli na bobnih in Martin Bullard na klaviaturah.

Slovenija je bila prva postaja skupine na letošnji turneji. V Halo Tivoli so prišli v okviru predvalentinovega vzdušja in za zbrane je valentinovo prišlo že tri dni prej. Kmalu po prihodu na oder je bilo Craftu treba reči samo, "Slovenija!" in že je požel krike odobravanja. Ko je pri Mexican Girl besedilo spremenil v Slovenian Girl, je znova zavreščalo. Vse pa so samo še podžgali nagovori, kot je bil: "Dobri ljudje v Ljubljani, naj bo rock'n'roll!"

Poleg vseh zimzelenih skladb skupine so obiskovalci lahko slišati tudi nekatere novosti - predvsem balade, ki podobno kot starejše še kako črpajo svoj motiv v 80. letih prejšnjega stoletja. "Sing-a-long" refreni, kitarske solaže, kjer je že nemogoče ne pomisliti na videospote izpred treh desetletij, ko so kamere dobesedno "preskenirale" kitarista med sprehajanjem po vratu svoje kitare, pa vse do stare romantike: vžigalnikov v zraku - Smokie so imeli vse.

Tako ni bilo nič nenavadnega, da so se okoli pol desetih zvečer pustili na oder klicati okoli pet minut. Vrnili so se. Ter "zažgali" z Have You Ever Seen the Rain in nepogrešljivo Living Next Door to Alice. Pari so plesali in se objemali, mame so stopile tudi na stole in pele, vzdušje je bilo nepopisno. Za številne odpisani so znova dokazali, da so najlepše pesmi morda res že napisane.

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotoutrnikov iz začetnih minut koncerta.