Bolje rečeno - pomlajeno. "Nekako pa smo trenutno najmočnejši v segmentu študentske populacije, ki nas očitno posluša, čeprav so bili še bolj ali ne v plenicah, ko smo mi začenjali," je pojasnil Vitezič. Zasedba, ki jo poleg pevca in kitarista sestavljajo še kitarist Peter Dekleva, basist Tomaž Koncilija in bobnar Marko Zajc ob pomoči klaviaturista Boštjana Artička, se pripravlja na poletno festivalsko vročico in bolj umirjeno jesen, ki jo bodo popestrili s klubsko turnejo. A v klubsko okolje prihajajo že v sredo, ko bodo v okviru Ortofesta nastopili v ljubljanskem Orto Baru.

Pred nastopom smo izkoristili priložnost in izmenjali nekaj besed z Vitezičem.

Zadnja skladba, ki ste jo poslali med svoje oboževalce, je bila Nebo nad Berlinom. Ali skladba pomeni začetek novega obdobja za skupino ali staro obdobje, ki se končuje? V kakšnem obdobju je trenutno DMP?
Mi smo skupina, ki se nerada ponavlja in se ves čas razvija. Čutimo močno ustvarjalno energijo, ki očitno pride z leti. Mi nismo skupina, ki bi šla v kalupe in igrala samo tisto, kar je bilo v preteklosti uspešno. Smo v obdobju, kjer nadgrajujemo preteklo delo in postajamo vedno bolj zahtevni do sebe. Tako da je Nebo nad Berlinom trenutna faza. Gremo naprej in razvijamo že nove projekte: postavljamo DMP v 21. stoletje oz. v danes.

Kako dolgo obdobje za skupino je 23 let, kolikor delujete že sami?
To je dvorezni meč. Po eni strani si že član stare generacije in nisi več v istih letih kot večina poslušalcev, ki hodi ven in posluša tvojo glasbo. Po drugi strani pa je super občutek, da lahko po 23 letih še vedno počneš to, kar hočeš.

Ko danes poslušate vaše prve posnetke in skladbe: še vedno zbudijo ista čustva ali se vam zdijo že smešne? Predvsem če pogledamo z vidika, da se skupina razvija, pesmi pa ostanejo.
Skupina je skupek ljudi in vsak izmed članov ima svoj pogled na svet in delovanje skupine ter na skladbe, ki so nastale. Najbolj pomembno je, da skupina usklajuje ta svoja videnja in da ne pride do kakšnih velikih razhajanj. Če pogledamo naše najuspešnejše skladbe iz preteklosti, so med njimi takšne, ki jih nekateri člani ne bi nikoli več izvajali, je pa dejstvo, da zaradi teh skladb dobivamo koncerte. Za nami je zanimivo obdobje. Na primer: v času prve plošče so bili popularni umetni bobni, in če to poslušamo danes, lahko rečem, da je retro 'kul'. Takrat se nam je pa zdelo, da smo že malo zamudili ta vlak. Zanimivo je poslušati te posnetke.

Ravno najuspešnejšim skladbam ste pred časom dali nov elan, ki ga je prinesel prihod kitarista Petra Dekleve v skupino. Kako ocenjujete potezo, da ste pripeljali v DMP Deklevo?
Najboljša možna. Z njegovo energijo in ustvarjalnostjo smo se v glasbenem smislu povzpeli za dve stopnički. Zelo smo veseli, da se nam je pridružil.

Kako to, da ne sledite drugim slovenskim pop- in rockskupinam in ostajate zvesti slovenskemu jeziku ter se tako bolj ali manj izogibate najočitnejšim marketinškim trikom?
Kot skupina moraš imeti neka načela. Mi bi bili pripravljeni zapeti tudi kaj v angleščini, če bi imeli cilj uspeti na tujih trgih. Če pa upoštevamo dejstvo, da mi delamo in ustvarjamo za slovensko občinstvo, vzameš slovenščino ne kot oviro, ampak orožje. Poskusiš z njo navdušiti Slovence. Marketinške poteze so dobrodošle, dokler ti občinstvo ne zarine noža v hrbet, ko spozna, da so bile kakšne stvari narejene zgolj za prodajo. Drugače pa si vsak želi komercialnega uspeha – ne glede na žanr –, tako da kakšen akustični 'preblisk' še morda pride.

Omenili ste, da ti občinstvo lahko zarine nož v hrbet. Se vam je to že kdaj zgodilo?
Da, z nekaterimi uspešnicami. Z nekaterimi skladbami namreč pridobiš številčnejše občinstvo in ti morda kakšni najzvestejši oboževalci očitajo, zakaj nisi ostal pri koreninah. Mislim, da je trend v svetu – če pogledamo največje glasbene skupine -, da tisti, ki se prilagajajo radijsko prijazni glasbi, doživijo prav to. Na primer, če pogledamo zadnje skladbe skupine Coldplay – z njimi so dobili številne nove poslušalce, izgubili pa precej starih. Za skupino pa je to dobro, ker je treba širiti krog poslušalcev, in če ti to uspe, pomeni, da si uspešen.

Se vam zdi, da dlje ko je skupina na prizorišču, bolj se jo obravnava kot nekaj samoumevnega?
Tu jaz malo pogrešam svetovni standard, kjer industrija ves čas ustvarja nove izvajalce in jih podpira. Zdi se mi, da se polovica glasbenega sveta nagiba k novim skupinam, polovica pa k skupinam, ki nadaljujejo svojo kariero. Pri nas se mi zdi, da je druga polovica 'dinozavrov' v veliki večini. Mediji se precej dobro zavedajo, kam kakšna skupina sodi. Včasih jih hočejo skupine presenetiti, ko gredo v kakšno drugo smer, in mislim, da velika večina tega ne sprejme z velikim odobravanjem, čeprav bi si skupine to želele.

Če bi danes začeli kot DMP, menite, da bi se vam uspelo prebiti čez sito?
Če bi zdaj bil v srednji šoli, bi še vedno igral na kitaro in bi hotel, da živim samo od tega. S srcem sem glasbenik in še enkrat bi to počel. Ne vem pa, v kakšen žanr bi nas zaneslo.

Kaj ste največ preigravali kot najstnik?
Takrat je bil popularen stari rock. V Novem mestu so bile popularne skupine, ki se po Sloveniji niso tako pojavljale. Doobie Brothers je bil v Novem mestu bend številka ena in si ga moral poslušati. Podobno kot Lynyrd Skynyrd. Ostali so poslušali še Doorse. Potem pa so prišle še novejše skupine, kot sta bili U2 in Dire Straits. Jaz pa sem bil zelo velik oboževalec skupine, ki je bila zelo usmerjena v pop: Duran Duran. Še danes sem mnenja, da so ustvarili izjemne skladbe.

Novo mesto je v preteklosti izoblikovalo skupine, kot ste vi, Dan D, Moveknowledgement … Potem imamo tu Kill Kenny. Kje pa je danes potencial?
Mislim, da ga ima. V naših časih je bila resnično samo ena skupina, ki se je prebila, pa še za to ne morem reči, da se je. Govor je o skupini Rudolfovo in njihovi skladbi Grem domov v Novo mesto. To je bila uspešna skladba. Ampak skupin, ki bi zaorale ledino na slovenskem prizorišču, kot sta Dan D in DMP, takrat še ni bilo. Ima pa Dolenjska izjemno veliko pozitivne energije, nekaj jo daje cviček. Kot drugo pa imamo najboljši studio v Sloveniji, najboljši rockfestival Rock Otočec, najboljši klub Lokal Patriot – in iz vsega skupaj je logično, da se kakšna novomeška skupina prebije v ospredje.

Kako kot Novomeščan, ki živi v Ljubljani, komentirate potezo, da se Rock Otočec seli na kopališče Laguna?
Jaz se ne strinjam s tem, ampak nisem organizator. Njemu želim vse najboljše in upam, da bo festival tudi v Ljubljani. Sem pa zaveden lokalpatriot in bi raje videl, da gremo na Krko in tam poslušamo slovensko in tujo glasbo.

Vas bomo kaj videli na poletnih festivalih?
Nekatere stvari imamo že dogovorjene. Res je, da bi vsaka skupina želela sodelovati na vsakem festivalu, kar ni mogoče. In več kot jih obdelaš v enem letu, potem jih boš manj naslednje, ker ne moreš na njih sodelovati dve leti zapored – razen izjem. Mi smo bili že skoraj na vseh festivalih, ki obstajajo pri nas. Nekako pa smo trenutno najmočnejši v segmentu študentske populacije, ki nas očitno posluša, čeprav so bili še bolj ali ne v plenicah, ko smo mi začenjali. Pripravljamo pa klubsko turnejo za jesen in ustvarjamo nove skladbe. Več o tem pa kmalu.

Pa je študentska populacija bolje sprejela izvirnike skladb ali priredbe?
Imeli smo uspešnice, toda študentska populacija jih je odkrila šele zdaj v malce spremenjeni obleki. Če mi naredimo priredbo neke skladbe, bodo to raje poslušali kot izvirnik izpred 15 let. Za moje pojme je to malo nenavadno, toda če pogledaš s stališča poslušalca, je bolj logično, saj smo morali včasih najprej ploščo kupiti, danes greš pa na splet in poslušaš samo delce. Naša skupina je danes bolj popularna, kot je bila včasih.