"Artist of the Day" (glasbenik dneva), so jih oktobra 2007 imenovali pri Spinu, na seznam "Top 10 glasbenikov, na katere je treba biti pozoren" jih je novembra 2007 uvrstil Rolling Stone, BBC jih je uvrstil na svoj seznam "Zvok 2008", bili so največkrat predvajani novi band 2008 na Last.fm-ju ...
Album, ki je dvignil toliko prahu, se je popolnoma v psihedeličnem slogu MGMT-jev imenoval Oracular Spectacular in je postal nepričakovana uspešnica. Rolling Stone ga je postavil na 18. mesto najboljših albumov desetletja, pri NME-ju so ga imenovali za najboljši album leta, skupina je bila nominirana za grammyja za najboljšega novega izvajalca, singla Kids in Time to Pretend pa sta postala himni nove generacije izgubljene "Generacije X".
"I'm feeling rough, I'm feeling raw, I'm in the prime of my life. Let's make some music, make some money, find some models for wives. I'll move to Paris, shoot some heroin, and fuck with the stars." zadonijo uvodni verzi Time to Pretend, veličastnega synthpop poklona brezskrbnemu (a brezciljnemu) življenju današnje mladine.

"This is our decision, to live fast and die young. We've got the vision, now let's have some fun." Živi hitro in umri mlad. Manjka le še zadnji del "in pusti za seboj lepo truplo", kot je to tako samodestruktivno pol stoletja pred MGMT-ji oglaševal James Dean.
Od indie do stadionov
MGMT sicer še vedno migajo, a težko bi rekli, da nimajo v sebi elementa samodestruktivnosti. Newyorška dvojica v postavi Ben Goldwasser in Andrew VanWyngarden, ki sta si sloves dodobra izoblikovala z živopisanimi, odpiljenimi videi, ki so vsi po vrsti videti, kot da sta jih fanta delala močno zadeta na halucinogenih mamilih, sta bila odkritje desetletja. In ljubljenca alternativne scene, ki so jih na svetovno turnejo vzeli še veliki Radioheadi.
A tanka je linija med "biti velik" na indiejevski sceni in postati mainstream (Kings of Leon bi vedeli več povedati o tem). Ko enkrat prodaš prek milijon izvodov prvenca, privabiš 120.000 (!) gledalcev na svoj nastop na Coachelli in te začnejo vrteti na Gossip Girl (Opravljivka), verjetno veš, da si prestopil to črto.
Čestitke
Tega sta se zavedla tudi Goldwasser in VanWyngarden, ki nad vsemi slavospevi in novoodkrito slavo le nista bila tako hladnokrva, kot bi pričakoval od novodobnih hipijev. Pregovorno zaklet drugi album sta spravljala skupaj tri leta, v javnost pa so curljali le občasni namigi o "novem zvoku", "surf inspiracijo" in "ne, kar od nas pričakujete".
In če so bile njune napovedi, da bo album "obupen", morda le malce pretirane (obratna psihologija?), je fantoma uspelo vsaj malce pripraviti nestrpne oboževalce na to, kar jih čaka. Kar je - ne ravno briljanten naslednik Oracular Spectacular. Ironično (?) naslovljenega Congratulations (Čestitke) kritiki niso mogli spljuvati toliko, kot bi si morda želeli, saj so vso slabo reklamo naredili že MGMT sami.
Drugačna pop plošča
Novi album nadaljuje z "globinsko redefinicijo hipijevskega gibanja iz 60. in 70. let", kot je v recenziji zapisal Miroslav Akrapović, a je obenem popoln odmik od hitovskega potenciala prvenca. Tu fanta popolnoma spustita z verige vse svoje psihedelične afinitete. "Še vedno smo isti bend, nočemo izgubiti naše baze oboževalcev. Še vedno menimo, da smo naredili popploščo. Le drugačno popploščo," skuša malce omiliti svoje izjave Goldwasser.
Ob tem priznava, da še vedno ne vedo natančno, kaj MGMT so ali kaj skušajo postati, da pa imajo očitno vsi preostali opazovalci jasno mnenje o tem, v kakšno smer bi se morali gibati. "Še vedno pač preizkušamo različne stvari. Ne poskušamo najti formule, ki bi delovala, in se je držati. Nikdar nismo skušali storiti tega."
Razdeljene kritike
Goldwasser vztraja, da z drugim albumom (ki je še vedno debitiral na 2. mestu Billboardove lestvice) nikakor niso hoteli pokazati sredinca mainstreamovskemu občinstvu niti niso skušali "namerno storiti kariernega samomora". In navkljub 12-minutni epski Siberian Breaks Goldwasser trdi, da band albuma ni obravnaval kot velikoproračunsko šalo. "Težko je pojasniti dejstvo, da smo se ves čas med ustvarjanjem albuma smejali, a da smo obenem smrtno resni glede njega. Je zelo iskren album."
Kritiki se do neke mere strinjajo. "Rezultat je meglen, 'hit-and-miss' album, ki bo najverjetneje sprva odtujil nekatere oboževalce, a ki tudi priča o MGMT-jevem nemiru kot tekstopiscih in kot človeških bitjih," so bili prizanesljivi pri Rolling Stonu (3 od 5 zvezdic).
Tudi pri NME-ju so se skušali postaviti v bran fantoma z "Ni pravično, ko je novi album zamegljen s popularnim mitom, preden ga ljudje sploh slišijo", a obenem priznavajo: "Congratulations je opustil spevnost in se otresel popa, a ni dramatičen umetniški projekt, kot bi upali od ciničnih LSD-jevskih princev s prostimi rokami in telefonsko številko Sonic Booma (kultni kitarist, op. a.)." (6 zvezdic od 10).
Friendly Fires udarili proti MGMT-jem
Kake večje hvale ni slišati tudi od kolegov. Friendly Fires, še ena mlada inovatorska skupina, ki ima prav tako v delu svoj drugi album po kritiško hvaljenem prvencu iz leta 2008, je pred kratkim izjavila, da se skušajo v velikem loku izogniti prevelikim spremembam.
"Resnično upam, da ne bomo naredili tistega, kar so MGMT," je bil brez dlake na jeziku kitarist Edd Gibson. "Kar koli so že naredili oni, mi se skušamo temu izogniti. Ne razumem, zakaj bi naredili tak preskok in šli od odličnih poppesmi do povprečne stare akustične glasbe, ki bi se lahko vrtela v spalnici od kogar koli."
Kaja Sajovic