Sami pravijo, da se še vedno iščejo in da album Running from something, searching for anything ni niti nadgradnja niti nadaljevanje njihovega prvenca What's your story?, ki je skupini prinesel tudi nominacijo za MTV-jevo nagrado best adria act. "Moj sosed je lepo rekel – čeprav bo to izpadlo grdo do mlajših generacij (smeh): 'Mi smo izgubljena generacija, oni pa so zgrešena generacija.' Ne vem, kako neumno se to sliši, ampak mislim, da imamo vsi podobne težave. Približno vemo, kaj bi radi, ampak nam je morda malce težje narediti," je za MMC dejal kitarist Jernej Metež.

Štiri leta po tem, ko so Metež, basist Tine Matjašič, bobnar Niko Rakušček, kitarist Jernej Potočnik in pevka Pija Tušek posneli prve demoposnetke, sledijo novim izzivom. Med drugim so pred časom uspešno sodelovali pri dobrodelni akciji Skejtaj s srcem, v kateri je Tomaž Raunseis prerolkal celotno državno diagonalo, od Dolge vasi na meji z Madžarsko do Piranskega zaliva, v samo šestih dneh.

O akciji in svežem albumu smo nekaj besed izmenjali z Metežem in Matjašičem. Pogovor z njima si lahko preberete spodaj.

Kako je potekala akcija Skejtaj s srcem?
Tine: Moram priznati, da ni bila tako tipično slovenska, ampak smo izpeljali stvar do konca kljub začetnim nesoglasjem in različnim pogledom. Mislim, da je bila deska, na kateri je Slovenijo 'preskejtal' Tomaž, prodana na dražbi za 205 evrov. Ves izkupiček je šel v dobrodelne namene in do zdaj je bilo zbranih čez 2.000 prispevkov. Mi smo samo v mestih – Murski Soboti, Mariboru, Celju, Ljubljani, Izoli, Dekanih, Postojni - zbrali več kot 540 evrov, kar je dober izkupiček glede na trenutno stanje. Zahvaliti pa se moramo tudi Punk Rock Holidayu, ki so ves teden akcije Skejtaj s srcem deset evrov od vsake prodane vstopnice namenili nam. Kar je naneslo za okoli 700 evrov. Celotna akcija je bila zelo uspešna, ker smo jo izvedli brez kakšne koli večje podpore – razen glasbene našega sponzorja. Lahko, da se bo prihodnje leto zgodilo nekaj podobnega - na širši ravni.

Kako to, da ste sploh pristopili k projektu?
Tine: Mi smo imeli svojo idejo: malo drugačno, ampak v nekaterih stvareh zelo podobno. Prek nekih povezav smo prišli do Tomaža, s katerim se prej nismo poznali, ampak vsi smo prihajali iz podobnih krogov. Hitro smo se ujeli. Enkrat smo se dobili na sestanku. Eno uro je bilo super, potem je padlo nekaj krepkih besed, na koncu pa smo dorekli koncept in prišel je datum, ko smo začeli akcijo. Tomaž je imel namreč že od malega idejo, da bi 'preskejtal' celotno Slovenijo. Pozneje je prišla ideja, da bi to naredili v dobrodelne namene. Navsezadnje tu ni šlo za nas ali Tomaža, ampak da dokažemo, da lahko brez države pomagamo ljudem. Ker če si bomo znali sami pomagati, bomo povsem drugače gledali na stvari.

Koliko vam je to pomagalo, da ste predstavili nove skladbe in album?
Tine: Če pogledam po všečkih na naši strani na Facebooku, je bil kar dober odziv. Sploh na manjših postojankah, kjer smo se ustavili, so nas ljudje zelo lepo sprejeli. Rush Hour pa je postala še popevka tedna na Valu 202, ker je bila takoj za tem projektom in se je vse poklopilo. Za zdaj kaže kar solidno.

Sami ste dejali ob izdaji albuma, da ni ne nadaljevanje ne nadgradnja vašega dela, ampak da se še iščete.
Tine: Ne moremo reči, da je nadgradnja, ker smo si malce drugače zastavili zadeve pri tem albumu. Več glasbenega področja je prevzel Jernej. Pri besedilih pa se je veliko bolj vključila Pija. Na prvem se ni toliko. Nastal je podoben izdelek, toda mogoče so besedila na neki drugi ravni. Trenutno se sprašujemo, kje smo in kam to vodi. Ampak na zelo pozitiven način.

Kje ste?
Jernej: Moj sosed je lepo rekel – čeprav bo to izpadlo grdo do mlajših generacij (smeh): "Mi smo izgubljena generacija, oni pa so zgrešena generacija." Ne vem, kako neumno se to sliši, ampak mislim, da imamo vsi podobne težave. Približno vemo, kaj bi radi, ampak nam je morda malce težje narediti. Ko pa enkrat narediš korak v pravo stvar, pa se vsak počuti bolje. Ta album je zato, da nas bodri, da vztrajamo, ker če bomo vztrajali, bomo nekaj naredili.

Kakšen je pomen za naslovom Running from something, searching for anything?
Tine: Da počnemo nekaj drugačnega. Stopili smo iz škatle. Ne vemo, kaj iščemo. Ne vemo, pred čim bežimo, ker nas z ene in druge strani obmetavajo z različnimi novicami. Vprašanje je, kakšna je resnica.
Jernej: Nekaj je pred nami … Ampak pustimo se presenetiti.
Tine: To smo že rekli pri prvem albumu, da si ne delamo ciljev, ampak delamo po korakih. Počasi se daleč pride.

Kaj je cilj s tem albumom?
Tine: Da se enako misleči najdejo v besedilih. Ne želimo postati velike zvezde, bilo bi nam v veliko veselje, da ljudje v naši glasbi in besedilih najdejo del sebe.

Koga naslavljate? Je kakšna prav posebna ciljna skupina ali se lahko v njej najde vsak?
Tine: Mislim, da naša ciljna skupina prihaja iz klopi konca srednje šole in začetka faksa. In naprej. V srednji šoli začneš razmišljati, kaj boš postal, in to razmišljaš še naprej v času fakultete, če se že nisi prej odločil. Ali pa tudi, če si že končal kakšen faks, še vedno razmišljaš, ali si se prej prav odločil.

Kar se tiče obiska koncertov, je to precej negotova skupina.
Tine: Se ne ubadamo s tem, saj so v našem domačem kraju in tudi drugje obiski koncertov vedno večji. Nimamo točno določene skupine privržencev, ampak na naše nastope prihajajo tudi novi obrazi.

Kako to, da ste se odločili za malce trši zvok na albumu?
Tine: Mogoče je zvok malce trši v primerjavi s prvim albumom. Sploh kitarski 'rifi' so bolj dodelani. Nismo se šli studijskih popravljanj. Hoteli smo samo zaigrati in videti, kaj bo nastalo. Nam osebno se zdi precej 'kul' zadeva.
Jernej: Morda je malo bolj surova. Najdemo pa vse: od akustične skladbe, balade do pankrockovskih skladb.

Med snemanjem ste na vaši strani na Facebooku objavili precej zanimivo fotografijo o korakih nastajanja skladb, kjer ste označevali, kaj je bilo že posneto in kaj ne … Kako se to razlikuje od običajnih procesov snemanja?
Tine: Mi smo si ga naredili malo bolj zabavnega. Poigrali smo se s skladbami in imeni skladb. Odkrito povedano te skladbe na koncu čisto drugače poimenujemo kot na začetku. Midva sva, ko sva bila skupaj še v prejšnji skupini – in tudi Nejc v svoji nekdanji –, počela isto. Vedno smo imeli svoja imena za skladbe. Vedno naredimo najprej glasbo in nato besedilo. Ne vemo, ali je to prava pot, toda tako ustvarjamo. Pri nekaterih skladbah zdaj ni bilo tako. In pri večini potem ne vemo, o čem bodo govorile. Šele ko nastane besedilo, ugotovimo, kaj bi sodilo skupaj.

Zakaj ne ostane prva - izvirna – različica naslova?
Tine: Ker so preveč smešne. Ena skladba je bil 'Pridneš', drugi 'Hitreš'. Vedno imamo na koncu -eš. Potem še 'Počasnež'. Skladbe poimenujemo po občutku … En je bil 'Nenavadneš', ker je bil malce drugačen od drugih.

Lani ste se povezali na koncertnem nizu s skupinama Backstage in Multiball, letos ste združili moči z zasedbo Dreamwalk. Kako to?
Tine: Zdi se nam, da je najlažje prirejati koncerte tako, da se skupine skupaj povezujemo. Sploh v tej poppankovski sceni. Malo nas je, ampak smo vsi v stikih. Drug drugega podpiramo. Res je, da drugih skupin iz drugih zvrsti ne potegnemo tolikokrat s sabo ali oni nas. Tudi stilsko je dobro, če je zaokrožena celota. Za Dreamwalk smo rekli, da so stara šola v novi preobleki. Hvala bogu, da so nazaj. Da se vsaj nekaj dogaja. Mogoče smo – pa ne razumeti to kot samohvalo – mi pripomogli k temu, ko so videli, koliko smo naredili v tako kratkem času.

Konkurenca je dobra stvar?
Tine: Konkurenca je super stvar. Tako vsak dela svojo stvar, ampak drug drugemu tudi pomaga. Tako malo nas je, tako da nima smisla, da bi drug drugega 'tunkali'. Gre za obojestranski interes.