Nekaj je posebnega na tem glasu. Naj bodo to le vzkliki "na, na, na" ali značilni "tu tu twengi".

Večer reggaeja skozi prizmo žive legende se je začel z ogrevanjem ritem sekcije in le občasnimi sprehodi po črno-belih tipkah, ki so na trenutke dopolnjevali bobnarsko spremljavo. S tem se je dogajanje okoli pol enajste ure šele dobro začelo - po ogrevanju domačih Sitih Hlapcev in italijanskih Makako Jump.

Rose je začel svoje ogrevanje zadržano - z nizom uspešnic iz časov Black Uhurujev. Prilepljen ob mikrofon je deloval odsoten. Toda že bolj ustaljeni ritmi, kot v pesmi General Penitentiary, so spravili v gibanje okoli 400 obiskovalcev v Katedrali Kina Šiške.

Prevlada spontanosti in improvizacije
S tem se je le začela saga vokalnih improvizacij, neprepoznavnih sosledij zvokov in nesmiselnih zlogov. Na račun so tako prišli vsi: od tistih, ki so znali vsa besedila na pamet, do tistih, ki so svoja grla aktivirali le ob ponavljanju najrazličnejših medmetov.

Rose je s svojimi vokalnimi linijami mejil na podivjanega ameriškega domorodca in umirjenega jamajškega ljubitelja opojnih snovi. "Ali imate radi marihuano," je bil le eden izmed vzklikov, ki je prejel vsesplošno odobravanje. Hvalospevi zeleni rastlini so bili vpeti v energijo, ki jo je Rose ustvaril s pomočjo neutrudnih spremljevalnih pevk in inštrumentalne zasedbe.

Nemirni Rose
Na trenutke soulovski vlak, spet drugič rokenrolske kitarske solaže so bili le prisluhi v močni reggaejevski "jam session" strukturi. Rosa je metalo iz enega konca odra v drugega. Svoje pa so naredile še minimalistične, a vztrajne kretnje z rokami spremljevalnih vokalistk, ki prav v nobenem segmentu niso "povozile" Rosovega glasu, marveč so se z njim le spogledovale.

Abortion, Real Jamaican, Party Next Door, himna Black Uhuruja ... prav nobena izmed vsem znanih skladb ni izzvenela natančno tako, kot jo je mogoče slišati na avdioposnetku. Živ nastop je dodal svoje. Predvsem je ključno vlogo odigrala improvizacija, ki je prihajala predvsem z Rosove strani.

Za suvereno uverturo v Rosov nastop so skrbeli - kot že omenjeno - italijanski gostje in domači Siti hlapci. Pevec in ustanovni član skupine Tadej Tratnik - Tadiman, Matej Horvat (bobni), Samo Pečar (bas), Beno Soršak (kitara) in Boštjan Jug (klaviature) so znova dokazovali, da se rastafarjanska ljubezen lahko še kako lepo širi tudi skozi slovenski jezik - ob podpori značilnih ameriških vzklikov. Siti hlapci sicer še vedno svojo prepoznavnost gradijo na karizmi Tadimana, ki vabi pozornost s svojo hiperaktivnostjo v glasu in gibu.

Reggaejevski ritmi so Kino Šiška dvignili v pozitivno vzdušje, ki se je izkazovalo predvsem po reakcijah zbranih pod odrom. Najdrznejši pa so si privoščili tudi skoke na oder - med Rosovim nastopom -, kjer so brez razgretih strasti preprosto le kazali svoje plesne sposobnosti.