Pozornost javnosti je bila v zadnjih tednih znova usmerjena v mlado pevko Lino Kuduzović, ki je skoraj ponovila zmagoslavje iz oddaje Slovenija ima talent, le da je tokrat svoje vokalne spretnosti razkazovala v oddaji Največji švicarski talenti. Tudi tokrat je spisala zgodbo za naslovnice: 12-letnica, ki je s pomočjo zlatega gumba prišla neposredno v polfinale in nato prepričala žirijo še do te mere, da je dobila možnost nastopiti še v finalu in se boriti za zmago. Ta je na koncu odšla pevcu, ki je od Line mlajši dve leti.

"Ti mali slavčki niso noben 'brand'. Nimajo nobene identifikacije. Nobenega poslanstva. Nobene vizije. Nobenih vrednot. Imajo le krog tistih, ki jih poznajo in stiskajo pesti, ter krog tistih, ki v njih vidijo, da lahko uspe tudi njihovim 'ta malim'," je dejal za MMC Magdalenc. A v času iskanja talentov in ljudi, ki imajo faktor x, vedno več mladih hlepi po hitro doseženi slavi. Ta se zdi bolj dostopna in hitreje uresničljiva.

V 90. letih prejšnjega stoletja, ko je na radijskih postajah in televizijskih oddajah kraljeval glas Hajdi Korošec Jazbinšek, ni bilo tako. "V Sloveniji prideš do neke točke, na kateri ne gre več naprej. Lina je punčka z angelskim glaskom in si je ne predstavljam, da bi nastopala v šotorih, na veselicah in podobno ... Tovrstni odri so po mojem mnenju veliko primernejši za njo in upam, da ji bo uspelo," je dejala za MMC Hajdi, s katero smo izmenjali nekaj besed tik pred finalom oddaje Največji švicarski talenti.

Hajdi je že pri desetih letih (Lina je bila od nje mlajša tri leta, ko je zmagala v oddaji Slovenija ima talent) izdala svoj prvi album in si prislužila status, ki jo bo spremljal vse življenje, prve otroške zvezde v Sloveniji. Ker je iskala nove izkušnje, novo znanje, nove preizkuse in poznanstva, se je leta 2003 prijavila na drugo izvedbo pevskega resničnostnega šova Popstars.

Poligon za neizbrušene diamante
Nekdanja otroška zvezda je svojo izkušnjo ocenila kot poučno. "Dejansko je zadeva potekala precej ameriško, kjer se je delal plastičen paket, ki potegne maso. Bilo je zanimivo opazovati in biti del tega cirkusa. Namreč, veliko bolj potencirano to dejansko poteka čez lužo. Poiščejo se nekakšni okviri, kaj se bo iskalo, in se znotraj kandidatov najde najprimernejše. Dela se veliko na celostni podobi, vokal morda niti ni toliko v ospredju, osnova pa vsekakor mora biti. Čeprav gre za precej umeten paket, je zadaj ekipa, ki točno ve, kaj dela. In seveda po mnenju žirije primerni kandidati, ki morajo imeti najprej voljo do dela in veliko potrpežljivosti," je svoje izkušnje strnila Hajdi.Toda usoda umetno sestavljenih kolektivov pred televizijskimi kamerami je pogosto pogubna, saj se le redkim uspe obdržati na dolgi rok. "Žal pri nas, mislim, niti ena skupina ni obstala, ker je zadaj premalo motivacije tako v psihološkem kot finančnem smislu. Dejstvo pa je, da veliko prijavljenih kandidatov računa na zvezdništvo, ki ga pa v Sloveniji ni, in to privede velikokrat do precejšnega razočaranja. Pri nas je malo glasbenikov, ki živijo izključno od glasbe, saj je to zelo težko zaslužen denar," je poudarila Hajdi.

Neznosna lahkotnost slave
Predvsem pevski resničnostni šovi postavljajo v ospredje poustvarjanje glasbe in filozofijo, če dovolj vztrajno stojiš na vrsti, se obrestuje - za tri minute. "Sporočilo je preprosto. Trud je poplačan. Bil sem na televiziji. In če je Andy Warhol dejal, da bo vsak znan petnajst minut, so vsi ti posnemalci znani celo desetkrat več," meni Magdalenc.

Če je tekmovalec močen človek, ki ve, kaj hoče, mu sam šov ne more škoditi, saj se prijavi, da se predstavi širši javnosti in sama zmaga niti ni toliko v ospredju, je prepričana Hajdi. "V vsakem primeru pa kandidat, ki ve, kaj hoče, ni primeren za zmago. Potrebujejo se tako imenovani neizpiljeni, lahko vodljivi diamanti, ki se potem izbrusijo v smer, ki jo seveda želi investitor. Vse to poganja denar, ki je edino vodilo ... Stvari se delajo z žepom, ne s srcem. Seveda je nato ta diamant izbrušen in se mora razkazovati v vsej svoji veličini, kmalu pa postane jasno, da je suženj kapitala. Potem nastopi težava, tako na eni kot na drugi strani," je opozorila Hajdi.

Oddaje, kot so Popstars, Slovenija ima talent, X-Factor, Misija Evrovizija, so spremenile pogled na glasbenike in predvsem na trud, ki je vložen v to, da obstaneš v konkurenci najboljših oz. najbolj iznajdljivih. "Vsi v en glas ponavljajo: ostali bomo takšni kot prej. Sledili bomo svojemu srcu. V bistvu pa vsi živijo v iluziji, da so nekaj dosegli. Dosegli so le to, da so v primerjavi s tisoč vrstniki stali na odru. Včasih so se Slovenci v principu bali odrov in kamer. Danes hlastajo po njih," je prepričan Magdalenc.

S pojavom tovrstnih šovov se za nastop v njih vse pogosteje prijavljajo mladi pevci. Pevska tekmovanja otrok na televiziji niso nič novega - poznamo primere z dolgoletno tradicijo npr. v Italiji. Pred meseci smo lahko spremljali na eni izmed komercialnih televizij šov, v katerem so prepevali le mladi slavčki. Ko smo vprašali Magdalenca, koliko sta pri tem ključna marketing in dejstvo, da so otroci najbolj ranljiva ciljna skupina, je odvrnil: "Marketing nima nič s tem. Bolj ambiciozni starši."

Otroške zvezde in starši
Tuje študije kažejo, da je za mlade, ki se srečajo z večjo prepoznavnostjo v mlajših letih, pomembno, do katere stopnje se z njimi manipulira v finančnem smislu; koliko nezaželenega pritiska ustvarjajo starši; starost, pri kateri se otrok sreča z bremenom slave; stopnja čustvene podpore, ki jo prejmejo od najbližjih; čas, ki ga preživijo pod soji žarometov (in če se to konča, je pomembno, na kakšen način se je končalo); okolje, v katerem otrok dela; stopnja izoliranosti od vrstnikov in želje staršev.

"Predvsem je najprej treba izhajati iz otroka, ga poslušati, kaj si pravzaprav sam želi, in ga pri željah podpirati. Ni prav, da bi mu zaradi starševskega strahu, kaj se bo zgodilo, rušili sanje, saj je vendarle naša naloga sanje otrok podpreti. Seveda je pomembno ostati na trdnih tleh, življenje je polno preizkušenj in prav je, da jih otroci podoživijo, saj s tem rastejo. Tudi šola sama kot taka je preizkušnja za otroka vsak dan. Lahko bi rekla, da je tam uspeh ali neuspeh še bolj oštevilčen, izpostavljen," je za MMC dejala Klara Ložar, mama predstavnice Slovenije na lanski otroški Evroviziji Ule Ložar.

Starši vzgajajo otroke, ne zvezd
Prav otroška Evrovizija (na kateri se pojavi veliko tekmovalcev, ki so v preteklosti že nastopali ali zmagovali na pevskih šovih v svojih domovinah) je primer, kako mladi pevci uresničujejo svojo željo po prepevanju. Toda drugače od resničnostnih šovov pri tem ne gre za poveličevanje poustvarjanja, saj otroci prepevajo avtorske skladbe in tekmujejo s sovrstniki. Pa vendar se znajdejo v svetu, ki so ga ustvarili odrasli: pred kamerami, kjer je dogajanje podrejeno šovu. A ko se ugasnejo luči in kamere, veliko vlogo odigrajo starši.

"Ne glede na luči (ali brez njih) imamo starši enako nalogo - vzgojiti otroke v poštene, delovne ljudi. Zelo pomembna se mi zdi vloga mentorjev v tem procesu, saj se otroci zelo poistovetijo z njimi, postanejo njihovi vzorniki, njihova mnenja in pričakovanja so včasih veliko pomembnejša kot naša, starševska, kot starš ne vzgajaš zvezde, ampak svojega otroka, pričakovanja v odnosu so enaka. Mentorji so po navadi tisti, ki znajo ali ne znajo povedati realno, kaj to za otroke pomeni," je dejala Ložarjeva.

Pri tem je dodala, da je imela Ula vedno prikazano realno sliko, kaj se bo zgodilo po Evroviziji: "Nihče ni gradil gradov v oblakih, ampak je vedela, da je to samo ena stopnica na njeni poti, nihče na njo ne pritiska, pela bo, dokler si bo to želela. Če ljubezni do glasbe ne bo več, se bo brez slabe vesti od nje poslovila. To je njeno življenje, njena izbira," je dodala Ložarjeva.

Sovražni komentarji in pritisk okolice
Težava, ki se pojavlja pri zvezdništvu v mlajših letih, je tudi ta, da javnost rada projicira ideje, ki so dobre, lepe in nedolžne na znanega otroka. Otrok postane simbol, ikona, ki predstavlja te odlike. Z drugimi besedami: gre za idealizacijo otroka, ki ga postavijo na piedestal. In to podobo je skoraj nemogoče uresničiti.

"Sama sem se v otroštvu zaradi prepoznavnosti borila predvsem z zavistjo vrstnikov in okolja, v katerem sem živela, in mislim, da sem boj dobila. Vse tisto, kar me je prizadelo, me je oblikovalo v boljšega človeka. Tako z vidika izkušenj kot tudi mojega širšega pogleda, ki ti ga ves ta cirkus da. Na poti sem spoznala tudi veliko zanimivih ljudi, s katerimi še danes ohranjam stike, vedno pa bom na čelu nosila etiketo Hajdi, ki je velikokrat prav simpatična, včasih pa tudi moteča," je priznala Hajdi. Ložarjeva je ob tem opozorila, da mora otrok začutiti brezpogojno podporo: "Samo to je pomembno. Mislim, da se je treba z otroki ogromno pogovarjati, da začutijo tako uspeh kot neuspeh kot del procesa neke rasti."

Pasti svetovnega spleta
Toda ta uspeh oz. neuspeh se pri mladih pevcih, ki se odločijo za sodelovanje v šovih oz. oddajah, podoživlja prek medijev. Hajdi priznava, da je danes še težje, saj se morajo mladi ambiciozni ljudje spopadati še s komentarji ljudi, ki se skrivajo za vzdevki.

"Takšna mnenja bi morala biti za vsakogar irelevantna, sama pa vem, da te mlade ljudi tovrstne stvari precej prizadenejo. Pride celo do tragičnih posledic in včasih me je res strah, ko berem te komentarje in pomislim, v kakšnem svetu živimo. Vendar mislim, da če se nekdo trudi in počne kar koli, se ne sme ozirati na tiste, ki sedijo za računalnikom in imajo čas ter voljo deliti zlobo. To je težko, ampak ko prestaneš to, si zagotovo močnejši in čustveno tako zrel, da čutiš zgolj usmiljenje do teh ljudi," je prepričana Hajdi, ki ima lepše mnenje o konstruktivnih kritikah.

Te prepozna takoj, pravi: "Saj gre za dobronamerno gesto nasprotnika, ki vidi, kako bi lahko stvari še izboljšal. To so mnenja, ki so dobrodošla in zaželena, saj te dejansko z upoštevanjem delajo boljšega."

Sovražno nastrojena sporočila in nevoščljive pripombe niso del življenja Ložarjevih. "Lahko rečem, otroci se tako ali tako malo zbadajo. Dekleta so včasih prijateljice, včasih se skregajo, normalen proces odraščanja. Pa saj smo tudi odrasli včasih nepazljivi, kaj rečemo, mogoče koga prizadenemo, pa tega res nismo mislili," je dodala Ložarjeva.

Le običajni ljudje
Na koncu dneva pa - kot je še enkrat potrdil primer nekdanjega člana zasedbe One Direction Zayna Malika - želijo ti mladi ljudje samo običajno življenje. Želja vseh otrok je, da bi nekam spadali. Otroške zvezde pa so že po definiciji drugačne. Konstrukt medijev. Ti jih dvignejo v višave ali pokopljejo.

"Večino žalostnih zgodb so sproducirali ravno mediji, ki jim ni bilo mar, da so to ljudje, ki čutijo, ki jih nekaj boli, tišči ipd. ... Namesto da bi jih pustili pri miru, so mastno služili z njihovo nesrečo, ljudje pa so se s temi slabimi zgodbami hranili in jih tako celo podpirali. Prav tako bi se lahko zamislili nad tem, da so sokrivi za žalostne zgodbe teh ljudi ... To odgovornost bi morali čutiti, a je ne. Željno se čaka drug polom. Danes se na žalost dobro prodajajo nesreča, tragika, groza, lepe zgodbe skoraj nikogar več ne zanimajo. Tukaj bi se morali vsi zamisliti," je še povedala Hajdi.