Beltinski kantavtor, ki je zaslovel s prepevanjem o akrofobiji v skupini Martin Krpan, nato pa se je dokončno uveljavil s samostojno kariero, je prestolnici "serviral" poltretjo (!) uro dolg glasbeni večer.

Druženje s Kreslinom se je začelo nekaj pred deveto uro, ko so se Plečnikove Križanke napolnile do zadnjega kotička. Začelo se je z železnim repertoarjem, nato pa so sledile še skladbe z Beltinčanovega najnovejšega albuma.

Napovedan gost večera je bil hrvaški pevec Neno Belan, s katerim je Vladek zapel še prirejeno skladbo Iz Goričkega v Piran v (nekoliko difuzni) mešanici slovenščine in hrvaščine, ob kateri ni bilo prav jasno, kaj sta želela pevca pravzaprav s tem povedati. Morda je bil namen te skladbe prispevati k rešitvi vprašanja z meddržavno mejo. Mogoče res, če ne drugega, pa vsaj namen šteje.

Veliki finale, ki se ni in ni hotel končati
Po nekaj lahkotnejših skladbah ob spremljavi akustičnih instrumentov, recitalih in branju spominov iz OI-ja v Franciji je sledil še veliki finale večera v Križankah. Na odru sta stali obe spremljevalni zasedbi, Mali bogovi in Beltinška banda, ne smemo pa pozabiti tudi gostov, Andraža Mazija in Gala Gjurina, ki sta, mimogrede, že gostovala na lanskem Kreslinovem koncertu v Cankarjevem domu.

Iz zvočnikov pa so donele najbolj znane, že skoraj zimzelene melodije Vlada Kreslina, pa tudi že skoraj pozabljeni "Naj se ringelšpil vrti" smo slišali. Navsezadnje smo bili priča tudi sotišu Beltinske bande, na katerega sta zaplesala tudi Kreslinova starša. Po "böltinsko", seveda.

Po dobrih dveh urah se je skoraj zdelo, da je vse mimo, a sledil je še bis, ki se je končal s "španciranjem" glasbenikov po nabitem Plečnikovem amfiteatru.

Jernej Sobočan