Njihov začetek sega v leto 1988, ko so moči združili pevec Eric Martin, kitarist Paul Gilbert, baskitarist Billy Sheehan in bobnar Pat Torpey. Njihova pot je bila polna vzponov in padcev. "Seveda smo imeli svoje bitke in svoje 'težavne' čase, toda radi igramo skupaj," je v pogovoru za MMC priznal Martin.

Leta 2002 so se celo razšli, toda na pobudo oboževalcev so se čez sedem let znova združili. Vmes jih je zapustil Gilbert in se jim pridružil Richie Kotzen (ki smo ga lahko videli kot člana The Winery Dogs na festivalu Pivo in cvetje leta 2014 in pred dnevi v Kinu Šiška, kjer je ogreval pred letošnjim festivalom Motörcity v Tolminu).

A še bolj boleča izguba se je zgodila 7. februarja, ko je za posledicami Parkinsonove bolezni umrl Torpey. Na zadnjem albumu je bobne še odigral, v živo pa samo takrat, ko se je počutil dovolj sposobnega. Na bobnarski stolček je namesto njega vskočil Matt Starr. "Včasih smo ga videli, kako se je boril in kako je ob tem postal zelo čustven. Toda njegova moč in trma sta bili neverjetni. Zelo smo ga imeli radi in to je čutil. Mislim, da ga je to gnalo naprej," je o svojem pokojnem prijatelju dejal Martin.

Več pa si lahko pred jutrišnjim koncertom v Kinu Šiška preberete v spodnjem intervjuju z Martinom.

Na svoj zadnji album ste uvrstili skladbo, ki ste jo naslovili Everybody Needs a Little Trouble (vsakdo potrebuje malce težav, op. a.). So male težave tiste, ki so pomagale utrditi vezi med vami in drugimi člani skupine? Ste ob premagovanju težav zgradili močnejše odnose? In s kakšnimi težavami se srečujete danes v primerjavi s časom, ko ste prvič ustanovili skupino?
Skupina smo že več kot 20 let. Nastopili smo že v skoraj vsaki državi na svetu, preživeli številne ure na letalih in avtobusih ... Seveda smo imeli svoje bitke in svoje "težavne" čase, toda radi igramo skupaj. To obožujemo. Ampak glasbeno okolje se je skozi desetletja drastično spremenilo in spodrsnilo nam je, ko smo se vzpenjali po lestvi uspeha. Padli smo z nje in se povzpeli nazaj. Tako da imate prav ... malce težav vas okrepi in naredi močnejšega. Zagotovo.

Nanizali ste številne uspešnice, toda zdi se, da stevečje ime kot doma v Združenih državah Amerike postali v Evropi. Kaj je po vašem mnenju razlog za to? So oboževalci v Evropi bolj nostalgični?
V poznih 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja smo sijali v ZDA, toda formati radijskih postaj so se na koncu 90. let prejšnjega stoletja spremenili. Rok se je usedel na zadnji sedež, medtem ko je popglasba prevzela krmilo. MTV je preusmeril svojo pozornost v resničnostne šove in izgubili smo kanal za oglaševanje svojih videospotov. Utrpeli smo izgubo pri prodaji glasbe in prav tako se vstopnice za naše koncerte niso več prodajale tako, kot so se včasih. Toda sčasoma se vse obrne. Hvaležni smo za radijski postaji Hair Nation in Sirius XM. Prišlo je obdobje kakšnih šestih ali sedmih let, ko si moral iskati svojo priložnost drugje, če nisi bil v isti ligi kot Bon Jovi ali Aerosmith. Zato smo šli v Azijo, Južno Ameriko in Evropo, da bi začeli znova ... Na našo srečo so oboževalci ohranili ogenj pri življenju namesto nas in nam dopustili, da smo še vedno živi oz. "live and kicking". Se opravičujem, moral sem citirati svojo skladbo (smeh).

Ne moremo zanemariti dejstva, da so vas najprej lepo sprejeli na Japonskem. Toda karte so se premešale – Američani danes poslušajo j-pop. Kako komentirate to spremembo?
Spremembe se dogajajo, če želimo ali ne ... Samo moramo vztrajati in plavati s tokom.

Koliko ljudi še vedno hrepeni po dobrih starih časih? V vašem primeru – katero obdobje je boljše?
Včasih je bilo super. Rokerska skupnost se je vmes preklala na pol ... Toda ob tem moram poudariti, da sem pravkar odigral ubijalski koncert s svojo drugo skupino Scrap Metal v Nebraski, kjer smo gostili Marka Slaughterja, brate Nelson, Dereka St. Holmesa in Stevena Percija. Vsi smo igrali svoje uspešnice in najboljše skladbe, ki jih izvajamo v živo. Občinstvo je bilo glasno in ponosno. In vsi so bili Američani. Na vse skladbe so v zrak dvigovali roke in metalske rogove. In jih peli z odprtimi pljuči. Rok v ZDA ni mrtev. Želim si le, da bi mainstreamske radijske postaje predvajale več roka iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja.

Ampak če pomislite, koliko energije je bilo treba včasih vložiti v zgolj zbiranje sredstev, da ste si lahko privoščili čas v snemalnem studiu, kakšni časi so danes?
Sem pevec in avtor. Moja naloga je bila, da sem izbral najboljše skladbe, ki smo jih posneli. Napisal sem od deset do dvanajst melodij za vsak projekt, ki sem ga imel, in na koncu sem imel na voljo veliko izbiro. Skupine so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja porabile preveč denarja, da so sploh posnele svoje prve posnetke, ker so bili stroški za snemalne studie vrtoglavi. Zato smo porabili mesece za priprave na produkcijo. Ustvarjali in aranžirali smo skladbe, zato da smo potem prišli v studio pripravljeni. Pri snemanju nekaterih albumov smo bili precej hitri, saj smo porabili dva tedna za snemanje tako glasbil kot vokalov. Veliko si lahko prihranil, če si imel studio doma in če ti ni bilo treba igrati na neskončnih turnejah, s katerimi si poravnaval račune z založbami, ki so vložile denar vate.

Defying Gravity je album, ki ima kljub letnici 2017 še vedno značilni zvok Mr. Biga. Toda, koliko se je spremenil način ustvarjanja skladb? In koliko se strinjate, da vas ta album vrača h koreninam? Je to tudi razlog, da ste se vrnili v studio s producentom Kevinom Elsonom?

Je "kul" album, ampak način, kako smo ga posneli, je bil nenavaden. Na razpolago smo imeli zgolj šest dni, da smo napisali, aranžirali in posneli deset skladb. Ni bil res pripravljen, da ga izdamo, če sem iskren. Paul in Billy sta se res izkazala in prispevala devet skladb. In mislim, da je tudi Kevin opravil izjemno delo, glede na to, koliko časa smo imeli na razpolago. So pa zato skladbe neobičajna Everybody Needs a Little Trouble, ampak harmonična skladba 1992 in naslovna skladba Defying Gravity ubijalske.

Ko ste ustvarili skladbo To Be With You, ste bili stari 16 let. Kakšne občutke prebudijo v vas oboževalci, ki prvič obiščejo vaše koncerte in še vedno prepevajo z vami besedilo te skladbe?
Še vedno me zmrazi, ko slišim, da jo občinstvo prepeva. Ponosen sem na to malo skladbo. In naredili smo veliko napako, da je nismo igrali pred nekaj leti na enem izmed evropskih festivalov. Mislil sem, da nas bodo metalci izžvižgali ali pa se nam smejali, če jo bomo izvedli. In bil sem v strašanski zmoti. Ti oboževalci so prišli v zaodrje v času termina "meet and greet", ko so bili prvo ime tistega dne Judas Priest. Vsi so me spraševali, zakaj nismo odigrali tiste skladbe. In sem jim razkril svoj mali strah. Nakar se je oglasil velikanski viking, ki mi je rekel, da sem p**** in da obožuje to skladbo in da jo je čakal, da jo sliši. Ups (smeh).

Po drugi strani smo lahko zasledili vašo priredbo Wild World v številnih serijah in filmih. Toda malo je manjkalo, da ta uspešnica sploh ne bi nastala, kajne?
Ko smo založbi predstavili naš tretji album Bump Ahead, nam je bil všeč končni izdelek in vse skladbe. Toda založba se ni strinjala z nami. To Be With You je bila tako velika uspešnica, da so želeli nadaljevanje. To je precej predvidljivo za založbo, da ga zahteva glede na okoliščine, ki so bile super dvomljive. Mislili smo, da imamo ubijalski album in nekaj dobrih skladb za radijske postaje. A so nas poslali za teden dni nazaj za mizo in takrat je Paul iz frustracije napisal skladbo 7 Impossible Days. V zadnjih dneh je momljal znano melodijo, toda Pat in Billy sta rekla na glas: "Človek, to je Wild World od Cata Stevensa." Mislim, da Paul sploh ni vedel, kdo je. Eden izmed nas je rekel, da je to "kul" melodija in na koncu je Paul dal pobudo, da se je naučimo, posnamemo in jo damo založbi. Bili smo zelo presenečeni, kako je izpadla in kako smo spet dobili uspešnico.

Vemo, da so Patu leta 2014 odkrili Parkinsonovo bolezen. Kakšen udarec na realna tla je bil to?
Ne želim veliko govoriti o njegovi bolezni ... Želim samo poudariti, da se ni niti enkrat pritožil, ko je šel čez vse duševne in fizične stiske. Včasih smo ga videli, kako se je boril in kako je ob tem postal zelo čustven. Toda njegova moč in trma sta bili neverjetni. Zelo smo ga imeli radi in to je čutil. Mislim, da ga je to gnalo naprej.

Kako danes gledate na čase, ko ste kraljevali na glasbenih lestvicah? Pogrešate ta "hype"? Kako je ta vplival na vas in dinamiko v skupini? Bi danes kaj spremenili?
To, da imaš uspešnice, ki se vrtijo po radijskih postajah, je fantastično. Blagoslov in hkrati tudi malo prekletstvo obenem. Založba nas je silila, da napišemo še eno To Be With You na vsakem albumu. Kot neke vrste šala, toda mislil sem, da zaradi tega izgubljamo svojo identiteto. Naše rokerske skladbe so šle v ozadje in novi oboževalci so nas začeli dojemati kot popskupino. Jedro oboževalcev je ostalo nespremenjeno, toda ko so na koncerte začeli prihajati novi oboževalci in pričakovali vsak večer balado in dobili skladbo, kot je Addicted To That Rush in kitarsko solažo, ki je trgala hlače, se je koncert včasih spremenil v moro. Zato smo izdajali albume, na katere smo uvrščali v živo odigrane skladbe – da bi ljudje spoznali, da igramo različno glasbo.

Je katera uspešnica, ki ste se je naveličali preigravati? Ali pa jo preprosto sovražite?
Ne sovražim nobene izmed svojih skladb. Sem pa naveličan preigravanja istega repertoarja leto za letom. Rad bi postavil kakšno skladbo za nekaj časa na polico in igral nekaj starejših skladb s prvega albuma, kot sta Merciless in Wind Me Up. Ali pa skladbe z albumov Bump Ahead in ... The Stories We Could Tell. Kot pravijo: raznolikost je začimba življenja. Lahko bi imeli malce več isker v svojem repertoarju.

Kakšno je vaše mnenje o glasbeni industriji danes in kako ste se vi prilagodili na te spremembe? Kaj se je zgodilo z romanco v glasbi? In kako je, ko vidite na Youtubu napis "Mr. Big on Apple Music"?
Včasih mi je od jeze vrela kri in sem se zelo razburjal glede sprememb. Toda takšen je danes svet. Lahko bi se cmeril glede določenih stvari ali pa pomagal, da jih spremenim. Ampak nočem, da me izrabijo. Imam ljudi okoli sebe, ki skrbijo za to, da dobim plačilo za svoje delo.

Kaj vas žene naprej?
Igram povsod – tudi po manjših barih. Če me želite slišati, kako pojem in igram, sem tam. Še vedno imam nekaj železa v ognju: Tobias Sammet iz Avantasie mi še vedno grozi, naj ustvarim nov samostojni album. Hudiča, minilo je že 12 let od zadnjega. Nisem še končal. Zasvojen sem z odrom. Ljubim to, kar počnem, in moj "mojo" je povsem izgubljen brez glasbe.

Glede na to, da imate oboževalce po vsem svetu, zagotovo obstajajo spomini za celo knjigo. Je katera zgodba, ki vam je še posebej pri srcu?
Z vsemi imam manjše zgodbe. Spisali smo zgodovino. Nekako smo vsi odrasli skupaj ... Vsi me poznajo, saj so brali moje intervjuje ali objave na Facebooku. Nekateri me poznajo celo osebno. Z večino njih sem vzpostavil čudovita prijateljstva. In včasih v objavah na Facebooku res delim preveč. Moja družina mi vedno govori, naj ne delim toliko in naj filtriram nekatere stvari. Hmmm ... Imam sicer nekatere oboževalce, ki grejo čez mejo, toda ne vem, kako naj se obnašam do njih ... Bom kar tukaj končal s to mislijo ... Moj odgovor na vaše vprašanje je, da so te zgodbe kot moj osebni dnevnik. Zato ne morem govoriti o svojih oboževalcih oz. prijateljih na tak način.

Za konec: je še vedno težko, da preživiš samo z nasmeškom?
Ne škodi ... Mislim, da nasmeh vzpostavi določeno razpoloženje ... Nasmeh in pamet, lepota, podiral sem zidove, se plazil po trebuhu kot plazilec. Amen.