Ameriški fenomen se je letos spet pojavil v Sloveniji. Medtem ko kino drive-in po svetu doživlja razcvet, se zdi, da je v Sloveniji ta pristop še nekoliko v povojih. Sprejemamo tradicionalnost, a v duhu časa se znamo prilagoditi. Zapisano dokazuje polno parkirišče Centra Vič, ki v sodelovanju s Kinom Bežigrad obiskovalcem že tretje leto zapored ponuja ogled filmskih klasik in hollywoodskih uspešnic kar iz udobja svojega jeklenega konjička. Letos so slovenskemu prostoru dodali še novost in organizirali posebno izvedbo koncerta. Na oder prvega koncerta drive-in je stopila skupina Tabu. S svojo glasbo in besedili so vseskozi rušili tabuje, z včerajšnjim koncertom pa odstrli še enega. “Spadajo v čas. Niso čisto mladi, ne čisto stari. Njihovo občinstvo je raznoliko, kar je verjetno tudi razlog, da so bile karte razprodane že prvi dan. Očitno so oni to, kar so si ljudje želeli, morda po vsem času celo potrebovali," pojasnjuje menedžerka Centra Vič Nevenka Roš.

Dejstvo, da so ljudje to potrebovali, dokazuje vzdušje, ki je velo po prizorišču, še preden je skupina Tabu stopila na oder. Njihov revolucionarni prihod z oranžnimi baklami, zaradi katerih smo sicer skoraj vsi zaprli okna in koncertu prisluhnili prek radijskega sprejemnika, je spodbudil glasno hupanje. Po nekaj trenutkih smo zadihali svež zrak in vse od takrat je 70-glava avtomobilska množica dihala skupaj. "Zdaj, ko je toliko vsega za povedati, je bolje, da prepustimo glasbi glavno besedo," je po uvodnih skladbah povedala prikupno zmedena Beuseva. Vrstile so se uspešnice in mnoge so zasrbele pete. Tudi člane skupine (z izjemo bobnarja in klaviaturista, ki jima narava instrumenta to onemogoča), ki so med skladbo Greva dol šli dobesedno dol, med občinstvo.

Koncert drive-in javno prireditev premika v zasebni prostor, vendar pretiranega koraka k individualizmu ni bilo čutiti. "Menim, da ljudje komaj čakajo, da gredo ven. Ni strahu, da bi si ljudje želeli, da se vse dogaja online. Ljudje smo ljudje, potrebujemo dotike, objeme, poljube," pravi basist skupine Iztok Melanšek. Tovrstni koncerti so odraz časa. Čeprav se zdijo zgolj kot zasilna oblika, nam ponujajo drugačno izkušnjo. "Marsikdo bo na račun vsega tvegal zato, da bo živel, da ne bo zaprt in se spraševal, kaj bo jutri, sploh pa mladina. Menim, da nas čaka še boljši čas, ker se bomo bolj zavedali, da smo ta trenutek tukaj in da moramo živeti," dodaja bobnar Primož Štorman.

Tabujevci so s svojo odrsko igrivostjo in nalezljivo energijo občinstvu dali točno to, kar so po dveh mesecih začasnega "novega življenja" potrebovali. Ni bilo treba reči, da so hupe donele v ritmu glasbe, da so pri Angelu skozi okna avtomobilov zasvetile telefonske svetilke in vžigalniki, da so se ljudje nagibali iz avtomobilov, nekateri celo plesali na strehi, vzklikali ter prepevali. "Glasba je ta, ki ureja misli in čustva. Glasba je ta, ki obvlada in zajezi naše strahove in negotovosti. Glasba je ta, ki ti vrne občutek za čas,” je zapisal Marcel Štefančič jr. in včerajšnji koncert je vnovičen dokaz tega.

Zgodba za jutri

Koncertu je sledil dokumentarec o skupini, ki je premiero doživel lani. Film, ki je nastajal skoraj dve leti, ponuja iskren vpogled v ozadja vzponov in padcev, ki so zaznamovali več kot 20-letno pot skupine Tabu. Razkriva tiste zgodbe, zaradi katerih so nastale njihove največje uspešnice.

Člani skupine brez zavor spregovorijo o prelomnih trenutkih, ki so vplivali na njihove osebne odnose in na njihov glasbeni razvoj. Dokumentarec obenem išče ozadja in vzroke za odhoda pevk, ki sta skupino Tabu skoraj pripeljala na rob. "In redki so bendi, ki takšne in podobne krize preživijo, se poberejo in nadaljujejo ustvarjanje," je povedano v filmu.

Doslej je skupina preživela dve menjavi. Na mesto Nine Vodopivec, ki je s Tabujem posnela tri albume, je leta 2007 prišla nova dobra vila ‒ Tina Marinšek. Z njo so nadaljevali zgodbo in jo zaznamovali z izdajo albuma 42, EP-ja Hvala za ribe, avtobiografskim muzikalom in koncertom v Križankah. Marinškova se je od skupine poslovila leta 2014, leto pozneje pa se je skupini pridružila Eva Beus. “Kdor koli pride v skupino, se naveže na ta tabujevski lik," v filmu pove Štorman.

Doživeli so že marsikaj in tudi sami se sprašujejo, ali jih sploh zna še kaj presenetiti. "Vsakih tisoč let se zgodijo vesoljni potopi, ampak mi bomo na tisti ladji igrali," pravi Melanšek.