Z očali, neukročenimi kodri in cvetlično obleko, ki spominja na babičin predpasnik, je bolj podobna učiteljici v kakem zakotnem ameriškem mestu kot pa pevki ta hip ene najbolj vročih novih skupin. Alabama Shakes.

Skupina je nase opozorila septembra lani, ko je izdala štiri pesmi in z njimi nemudoma pritegnila pozornost glasbenih kritikov, osuplih nad pristnim retro rockom s pridihom 60. let, ki se mu tako zelo želijo približati mnoge večje skupine, a nekje na poti pogorijo v komercializaciji. Pri Alabama Shakes te nevarnosti (vsaj za zdaj) še ni.
"Spominjamo se, ko nismo imeli niti tisoč privržencev," so nedavno hvaležno zapisali na svoji strani na Facebooku, kjer je številka "lajkov" medtem že presegla 100.000, med zapisi pa si sledijo "Hvala vam, razprodali album!" in "Hvala, razprodali še dva evropska koncerta!" in "Igrali bomo tudi v Brightonu. Ravnokar so nam sporočili, da so karte pošle v pol ure." Svoj prvi londonski koncert so razprodali trikrat. Trije razprodani večeri.

Nova Janis Joplin?
Kdo so torej ti novinci, sestavljeni iz treh belopoltih fantov ne ravno zvezdniškega videza in temnopolte pevke z glasom Arethe Franklin ali Janis Joplin? Kot nakazuje že ime, četverica prihaja iz južnjaške zvezne države Alabama, natančneje, iz Aten. Sestavili so se leta 2009, ko je pevka in kitaristka Brittany Howard med poukom psihologije pristopila k svojemu sošolcu Zacu Cockrellu (bas kitara) z vprašanjem, ali bi z njo po pouku pisal pesmi. Zakaj? "Ker sem opazila njegove kul majice z logotipi bendov," pravi ona.
Privolil je in začela sta eksperimentirati z najrazličnejšimi glasbenimi žanri, vključno s progresivnim rockom, soulom, countryjem in klasičnim rockom. Po bobnarja sta se napotila kar v lokalno prodajalno plošč, kjer je tisti čas delal ogledani Steve Johnson iz punkerske skupine "Kerosene Swim Team", kitarist Heath Fogg pa se je triu pridružil, potem ko je skupino prosil, ali bi igrali kot njegova predskupina. Alabamci so privolili, pod pogojem, da se jim Fogg pridruži.

Ker svojega materiala takrat še niso imeli kaj dosti, so koncerte zapolnili s predelavami uspešnic Led Zeppelinov, Jamesa Browna, Otisa Reddinga in AC/DC. In ker je bil odziv občinstva tako dober (vsi, ki so jih videli v živo, poročajo, da je bilo, kot da bi jih z neko nadnaravno silovito, polnokrvno rokenrol silo dobesedno butnili v obraz), so se krstili za Alabama Shakes in se odločili svojo pošolsko aktivnost povzdigniti na višjo raven, zaradi česar je Howardova pustila svojo službo poštne uslužbenke, Johnson pa delo v jedrski elektrarni. "Hvaležen sem, da mi ni treba več … preverjati ravni sevanja na sebi," se zasmeje bobnar, ki obenem pravi, da je vseeno zaslužil več denarja kot jedrski delavec kot pa kot glasbenik.
Od bloga do zvezd
Lani je sledila mala plošča štirih komadov in eden od njih, You Ain't Alone, se je pojavil na priljubljenem ameriškem glasbenem blogu. Ker so socialna omrežja trenutno najmočnejše reklamno orožje, za katerega ne potrebuješ niti centa, gre od takrat njihova pot samo še strmo navzgor. Ponudbe, da bi njihovo glasbo vrteli v najrazličnejših oglasih, da bi se oglasili na tem in tem festivalu, da bi k svoji turneji dodali še to in to mesto, pa se kar vrstijo. Za to nenadno slavo se imajo nedvomno zahvaliti res toplemu medijskemu sprejemu. Tako trenutno praktično ne obstaja seznama "vročih novincev", na katerem ne bi bilo Shakesov.
Na svoj seznam 11 izvajalcev, na katere je treba biti v letu 2012 pozoren, jih je uvrstil tudi MTV. "Čustven, raskav vokal Howardove zveni, kot da bi se mariniral v staranem viskiju in cigaretah Marlboro več let, kot jih šteje sama. In to mislimo na najboljši mogoč način," so svoj izbor utemeljili pri MTV-ju. Mimogrede: Howardova jih šteje komaj 22 in še vedno živi z očetom, porokom za varščine, v prikolici na koncu kolovoza, polnega razbitih avtomobilov pred gozdom malce ven iz Aten. In v trenutno aktualni uspešnici Hold On poje z zateglimi, stokajočimi besedami "Blagoslovi moje srce, blagoslovi mojo dušo, nisem si mislila, da jih bom dočakala 22."
In kot je zapisal Guardianov kritik David Whitehouse, ko slišiš to pretresljivo ječanje, ne le, da Howardovi popolnoma verjameš, ampak te prime, da bi jo vljudno opozoril, naj si uredi življenjsko zavarovanje.

Zvezdniški sledilci
Vabil jim ne manjka in tako so v zadnjih, nabito polnih mesecih nastopili pri Conanu O’Brienu, pri Davidu Lettermanu in na Joolsu Hollandu, vmes 1. aprila izdali svoj prvenec Boys & Girls, za Newyorčane pa so junija v Centralnem parku nastopili kar brezplačno. In Alabama Shakes imajo med svojimi premnogimi občudovalci tudi kar precej zvezdniških oboževalcev. Tako jih je za svoje nastope rekrutiral Jack White, o njih pa v presežnikih govorijo tudi Adele, Bon Iver, Robert Plant, David Byrne, Alex Turner iz Arctic Monkeys, oskarjevec (in v prostem času rocker) Russell Crowe in britanski zvezdniški kuhar Jamie Oliver. "Kul. Poslušajo glasbo. Saj so tudi oni ljudje," neprevzetno komentira Brittany.

In kako ne bi bil navdušen nad skupino, ki si na svoje nastope na odrska tla prinese pladenj sadja, iz katerega nato Howardova meče banane med občinstvo, seznam skladb pa imajo napisan kar na papirnat krožnik. Alabama Shakes morda res zvenijo kot stari Roling Stones ali Led Zeppelin ali Janis Joplin, a glasbenih veteranov ne skušajo posnemati – preprosto tako zvenijo.
Kot glasba, za katero se zdi, da v svojih verzih zajema celotno zgodovino južnjaške glasbe, kot je zapisal nekdo. Kot da bi jih nekdo sredi 60. let zamrznil in odmrznil v 21. stoletju, brez vsakršnega poznavanja aktualnih glasbenih trendov in novotarij. Ali, kot so zapisali glasbeni recenzenti pri spletni strani PopMatters: "Boys & Girls je več kot prvenec. Je predstavitev skupine, za katero ste mislili, da jo poznate že leta, a so imeli le to srečo, da so se zdaj spoznali."
Kaja Sajovic