Pred Halo Tivoli je že v soboto popoldne vladala črnina. "Metalci" vseh starosti, oblik in dolžin las so se v za pripadnike te subkulture značilnih temnih opravah zbirali v bližnjih lokalih in kar pred samo dvorano, ki je bila kljub zgodnji uri začetka koncerta kmalu polna. V sklopu turneje Progressive Nation (ustanovitelj in idejni vodja turneje je sam Mike Portnoy, bobnar skupine Dream Theater), ki se je letos prvič zgodila tudi na tej strani oceana, so halo ogrevali Bigelf in Unexpect, nato pa so okrog 20. ure oder zavzeli švedski prog death metal psihadeliki Opeth, ki menda veljajo za eno najbolj inovativnih skupin zadnjih let in so dvakrat že nastopili in navdušili na odru tolminskega festivala Metalcamp. Tokrat niso ravno navdušili, a jim je uspelo stopnjevati napetost pred težko pričakovanim DT-jem.

Nato pa so se po obveznem odmoru za pivo ali nakup majic z imeni skupin nekaj minut po pol deseti ugasnile luči in je iz zvočnikov zadonela znamenita glasbena podlaga iz Hitchcockovega Psiha. Za zaveso so teatralično skriti stali Dream Theater, in ko je zavesa švignila v zrak, se je ob za njihove nastope značilno dodelani osvetljavi začelo zares: z več kot dvajsetminutno izvedbo skladbe z nove plošče Black Clouds & Silver Linings, A Nightmare To Remember. Da, "Dreami" so znani po dolgih skladbah in še daljših improvizacijah. Za neljubitelje žanra lahko precej mučnih, za navdušence pa kar sanjskih. Skupina je znana tudi po izjemnem tehničnem obvladovanju instrumentov - trije ustanovni člani so se šolali na slovitem bostonskem kolidžu Berklee in dobili številne nagrade stroke.

Dream Theater, ki so nastali leta 1985, danes sestavljajo James LaBrie na vokalih - ki se je, kot so opazili številni člani občinstva, "izdatno poredil" -, John Myung na basu, John Petrucci na kitari in vokalih ter Mike Portnoy na bobnih in vokalih in Jordan Rudess na klaviaturah, ki se je za ljubljanski koncert potrudil celo z uvodnimi takti iz Golice. Najbrž niti ni treba dodajati, da je bila množica navdušena.

V tretje "ni šlo rado"
Dream Theater so v Slovenijo tokrat prišli že tretjič, a kot so se strinjali številni obiskovalci, niso dosegli spektakularnosti prejšnjih dveh nastopov. Sploh tisti v Križankah iz leta 2000 je bil menda nepozaben, tu pa je bilo čutiti, da so po dolgotrajni turneji morda že malce utrujeni - prav Ljubljana je bila njihova zadnja evropska postojanka, decembra pa se "selijo" na Novo Zelandijo in v Avstralijo -, saj so igrali namesto zanje značilnih dobrih treh ur le slabi dve, vmes pa v svojem slogu poskrbeli za nekaj "humornih" vložkov (res zabavno je videti, kako gruča "roadijev" metalcev zapleše na eurodance uspešnico What Is Love?) in morda s pretiravanjem, kot je ugotovil eden izmed obiskovalcev koncerta, postali nekakšna parodija samih sebe. "Progresivnost" v svojem žanru so pripeljali do skrajnosti.

Na seznamu odigranih skladb sta manjkali vsaj dve njihovi "klasiki": Metropolis in Pull Me Under z njihove druge plošče Images and Words, pohvalimo pa lahko izvedbo dvojčka Erotomania in Voices. Prikrajšani smo bili tudi za pravi bobnarski solo, čutiti je bilo nekakšno zdolgočasenost na odru, tudi občinstvo (predvsem na tribunah) je večinoma sedelo. K medlemu nastopu je pripomoglo tudi samo prizorišče, saj je Hala Tivoli znana po slabem ozvočenju in je tudi tokrat upravičila svoj "sloves".

Zaključimo lahko takole. Dream Theater so od svojih oboževalcev vedno zahtevali veliko mero potrpljenja, vztrajnosti, dovzetnosti za improvizacijo, domišljije, pričakovanja nepričakovanega in z vsem tem so nas preizkušali na sobotnem koncertu v Ljubljani. Žal so izgubili v lastni igri.

V videoposnetku spodaj si oglejte začetek koncerta.