Nero (ne Nervo) je ime, ki ga je najprej spoznala britanska drum and bass scena, a moža za mešalko - ogrodje zasedbe - Daniel Stephens in Joe Ray se nista zadovoljila s preverjenimi vzorci. Čeprav glasbo ustvarjata vse od leta 2005, sta se na zemljevid postavila šele pred štirimi leti s prvencem Welcome Reality. Na albumu je pristalo kar nekaj odmevnih skladb. Innocence, Guilt, Promises in prirejena Crush On You so postale stalnica njihovih nastopov in ostalih didžejev po evropskih klubih.

A zdelo se je, da spogledovanje d'n'b-ja z dubstep vložki ni bilo dovolj, da naredi zasedbo dovolj atraktivno za kolesje "mainstreamske" glasbene industrije. Vse se je spremenilo s povabilom Watsonove, da se jima pridruži kot polnopravna članica v studiu in na koncertih. Do tedaj je z njima sodelovala le občasno in hkrati "zakrivila" njune najbolj odmevne uspešnice.

"Zdi se mi naravna pot, da prevzemam vedno večjo vlogo kot osrednja figura za mikrofonom. Toda to ni bilo nekaj, kar smo načrtovali. Ko smo snemali Welcome Reality, sem delala kot babica, toda potem se je zgodil uspeh s skladbo Promises in album je pristal na prvem mestu angleških lestvic. Moji sodelavci so ponoreli. 'Zakaj še vedno delaš tu,' so me spraševali. In naslednja stvar, ki se jo zavedam, je bila, da sem bila s fantoma na turneji," se je nedavno tega spominjala Watsonova v pogovoru za revijo Rolling Stone.

Dvojec je v svojo glasbo začel vedno bolj vključevati njen glas - še več: v elektronske strukture sta ga zapakirala tako, da enako prepričljivo (morda še bolj) svoje dele odpoje na nastopih v živo. Na nastopih je tako postala glavna vez med elektroniko in občinstvom. Kar se Stephans in Ray še kako zavedata. Plavolasa pevka - ki se vrača na oder, a nikoli ne ostane na njem za več kot dve skladbi - deluje kot nekakšna popestritev "napadov", ki jih proizvaja dvojec. Vendar se Watsonova kljub intenzivnim "beatom" izraža zgolj z gestami rok in ne skače po odru.

"Z Joejem sva želela, da najina glasba z Alano dobi večji osebni pečat, medtem ko midva postajava zgolj silhueti. V preteklosti sva nosila vizorje, da bi skrila svoje oči in silhueti sta nadgradnja tega. Alana je izpostavljena članica skupine, toda v ospredju je njen alterego, ne ona sama," je pojasnil Stephans.

Večjo vlogo pa je dobila tudi v studiu (če je še na prvencu odpela le nekaj skladb) na novem, ki je izšel v petek, ne poje le pri eni skladbi (ki na neki način ohranja stik z glasbenimi začetki zasedbe). Between II Worlds, kot je naslov albuma, premika žanrske meje.

Nobena skrivnost ni, da sta oba mojstra zvočne podobe in Watsonova močno fascinirani nad znanstveno fantastiko."Vsi imamo radi znanstvenofantastične filme iz osemdesetih let prejšnjega stoletja - med njimi Blade Runner, Strange Days, Alien ... Prijatelji smo iz najstniških dni, toda da si delimo skupno strast do teh filmov, smo ugotovili šele pred nekaj leti," je priznala Watsonova in dodala, da so trojico povezali skupni prijatelji v Londonu.

Elektronska znanstvena fantastika
Podobno kot Blade Runner, ki ga Nero večkrat omenjajo kot velik vpliv na njihovo glasbo - album prinaša občutek osemdesetih let prejšnjega stoletja (tokrat so se izognili predelavam, kot so se pri prvem albumu lotili skladbe The Jets iz leta 1986 Crush On You). A ohranjajo občutek za estetiko, ki je postal njihov zaščitni znak. Morda sam album še najbolje povzame skladba What Does Love Mean. Elektronika z zametki rokerskih kitar, ki se spremeni v močno balado v trenutku, ko se zasliši glas Watsonove.

Pri prvencu so želeli Nero postaviti v fikcijski futuristični svet - leto 2802 (leto, v katerega je postavljena animirana serija Cyber City Oedo 808). Del posnetkov iz te serije so uporabili kasneje tudi v videospotu za singel Innocence. Toda z novim albumom se Nero osredotočajo na odnose - njihovo propadanje in vzpostavljene. Protagonistka in pripovedovalka pa je prav Watsonova.

Medtem ko se v prvem delu albuma sprašujejo z besedili, ali sploh obstaja odnos med dvema osebama, se v drugem delu soočajo s posledicami. Tu izstopa predvsem balada, komponirana v okvirje elektronske glasbe pri skladbi Into The Night ter edina skladba brez vokalnega vložka Watsonove Dark Skies.

Tveganje z razlogom
Rdeča nit albuma je tako brez dvoma vokal, ki je obdelan z vokorderjem in včasih zmanipuliran do meje, da že zveni kot slab acid trip. Nero so z albumom veliko tvegali. Same skladbe bi lahko obstale kot samostojne enote le v inštrumentalni različici, a s tem bi zgubili velik del identitete, ki jih v tem trenutku ločuje od podobnih izvajalcev. Predvsem pa jih rešuje dejstvo, da so s svojo elektroniko še vedno dovolj blizu komercialnim vodam, a hkrati dovolj daleč, da ne postanejo paradni pajaci "mainstreamskih" festivalov.