Skozi leta, V mrzlih dvoranah, Pot domov, Hvala za pisma, Ljubezen ne stanuje tu, Enakonočje, Sama, Gospodar ... Avtomobili so v svoji karieri nizali uspešnico za uspešnico.

Spremenili so se drugi deli, a kot je pojasnil pevec za MMC: "Tudi ljudje se različno oblačimo skozi obdobja." Avtomobili so preživeli vse - viinilne plošče, kasete, cd-je ... Vuksanović še danes pravi, da je bil zelo skeptičen ob prihodu kasete: "Nisem vedel, kaj naj počnem z njo," je dejal ljubitelj vinilnih plošč.

Prav v teh dneh je ob pripravah na praznovanje 30. obletnice, ki ga bodo člani zasedbe proslavili jutri v Linhartovi dvorani s posebnimi gosti - Severo Gjurin, Pliš, Rokom Golobom, Zlatkom in Rokom Škarabotom - je izšel tudi njihov nov studijski album Pozna pomlad. V prevetreni kadrovski zasedbi.

Kar pa je pozitivna stvar, je ocenil Vuksanović za MMC. "Spomnim se, da smo drugo ploščo leta 1985 posneli kot kvartet brez kitare. Ravno zaradi tega, ker nismo v tistem obdobju - čeprav smo si kitaro načeloma želeli - enostavno nismo našli človeka, ki bi bil kot oseba z nami kompatibilen. Zato smo ugotovili, da je bolje, da delaš s tistim, kar imaš in s čimer si zadovljen, kot pa da delaš nekaj na silo," je dejal.

In po Linhartovi dvorani, kje vse še nameravajo "parkirati" Avtomobili? Stožice? "Ah ... Nismo takšne vrste skupina," pove Vuksanović z nasmeškom.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Pozna pomlad je še vedno boljša kot pomlad, ki je ni. Če se malo poigramo z naslovom vašega novega albuma.
Absolutno. Drži. Mogoče bi si tako lahko razlagali ta naslov. Pravzaprav se plošča imenuje po eni izmed skladb in tam je ta izraz pozna pomlad resnično uporabljen v smislu, da dogajanje skladbe umešča v nek letni čas. Dejansko pa bi res lahko razumeli kot novo pomlad, ki jo skupina s to ploščo doživlja. Namreč ne samo, da je po našem mnenju precej drugačna, kot je bila prejšnja plošča, ampak tudi resnično je to ploščo ustvarila skupina, ki je bila pomlajena. Se pravi, ki je nekako pomladna, po občutjih. Lahko bi tako imenovali ta naslov.

S staro zasedbo ste bili utečena ekipa. Kako funkcionirajo odnosi, ko se obdate s skupino novih ljudi?
To pravzaprav ni težava. Mi smo v tej skupini vedno najbolj cenili to, da so ljudje osebnosti in da se razumemo med sabo. Glasbeno znanje, sposobnosti so bili vedno v sekundarnem planu. Nikoli ne bi izbrali nekoga, ki je lahko fantastičen glasbenik, ampak se z njmi ne razumemo dobro. Ravno zaradi tega ti novi ljudje ne vplivajo na celoto kot stresen dogodek. So poživitev, ker vstopaš v nove odnose, ki so prijetni. Kreativno in poživlja. To ni bilo težko. Težava bi bila, če takšnih ljudi ne bi našli. Spomnim se, da smo drugo ploščo leta 1985 posneli kot kvartet brez kitare. Ravno zaradi tega, ker nismo v tistem obdobju - čeprav smo si kitaro načeloma želeli - enostavno nismo našli človeka, ki bi bil kot oseba z nami kompatibilen. Zato smo ugotovili, da je bolje, da delaš s tistim, kar imaš in s čimer si zadovljen, kot pa da delaš nekaj na silo.

Pojmujete skupino kot službo, konjiček ali druženje s prijatelji?
V vsakem obdobju je bilo drugače. Ko začneš, začneš, ker si ambiciozen, ker si poln energije, ker imaš polno idej in pričakovanj, da boš vse to realiziral. Takrat niti ni tako pomembno, kako ti gledaš na to. Tvoje gledanje na to, da si v skupini, pomeni to, da jo poskušaš uporabiti kot sredstvo, s katerim bi se izrazil. In na neki način tudi dokazal. To te lahko pripelje v različne vode. Celo v to, da to postane neki poklic in da od tega tudi živiš. Mi smo v teh tridesetih letih imeli obdobja, da je bila skupina tisto, od česar smo živeli. Danes smo daleč od tega, da živimo od skupine oz. od te glasbe ...

Kaj pa od stare? Pri tem mislim na denar, ki pride od pravic predvajanja starih skladb.
Pride, pride. Mi smo le skupina, ki ima velik katalog. Zrno na zrno. Pogača. Seveda se to tudi pozna, ampak dejansko.

Ne morete pa se zdaj samo usesti in gledati, kako raste ta pogača?
Ne (smeh). To pa mislim, da je zelo malo glasbenikov, ki bi lahko to naredilo.

Vam je kaj žal, da ste se v karieri omejili na Slovenijo, saj vemo, da ste začeli precej širše?
Začeli smo širše, vendar žal ...? Kaj jaz vem? Sploh ne gledam skozi to prizmo. Dobro, slabo, žal, vesel, to so dejstva. Tako je. Mi na to gledamo na stvar, ki je pripeljala tja, kamor je pripeljala. Danes ne morem reči, da je to naš hobi. Kreativni smo, zelo vpeti v to. Veliko nam pomeni. Nimamo pa nobenih ambicij v komericialnem niti v smislu popularnosti. To so stvari, ki so z leti odpadle in nas niti ne zanimajo več. Ne rečem. V nekem obdobju to vsakega zanima. Ampak na koncu pa ostanejo tiste primarne stvari, zaradi česa se ukvarjaš z določenimi stvarmi. Vse drugo je sekundarno in ni nujno za to, kar počnemo.

Koliko vam je v prid, da ste v svoji karieri napisali številne brezčasne uspešnice? Si kdaj rečete, poglej, to sem pa res dobro napisal, še danes 'vžge'?
Seveda smo veseli. To je edini kazalnik, ali si delal dobro ali ne. Ti si lahko z eno skladbo zelo uspešen. Ampak če potem ta skladba gre že čez eno leto v pozabo, ne vem, ali si lahko kot ustvarjalec posebej zadovoljen. Res je lepo videti, da so skladbe, ki so stare 25 ali več let, še vedno aktualne. Ne samo, da jih slišiš po medijih, ampak da jih ljudje po koncerih lepo sprejemajo. Zlasti je lepo, ko vidiš, da jo sprejema generacija, ki je daleč daleč - v starostnem smislu - od tvoje. Lep občutek.

Motor je ostal. Deli so se spremenili.
To je nekaj naravnega. Tudi ljudje se različno oblačimo skozi obdobja.

Res je, pa tudi, če pogledamo, trideset let ni neka velika doba, je nekaj naravnega. Pri nas pa je dosežek. Zakaj?
Včasih se začudim, zakaj je tukaj nekaj tako fenomenalnega. Verjetno zato, ker jih je tu resnično malo, ki imajo takšen staž. Kar po svoje pove, da to ni kar tako: se odločiš, da boš trajal, in trajaš. Za to je treba nekaj nadarjenosti in veliko dela je treba vložiti. Po drugi strani pa se mi zdi, da je tu - vsaj tako čutim v medijih - nek predsodek, da je popularna ali rockovska glasba, zadeva, ki je v domeni t. i. mladih, lepih, modnih skupin.

No, na drugi strani imamo Rolling Stones. Ni čisto tako.
Enkrat sem bral intervju z Vladom Kreslinom, ki je govoril ravno o tem. Rekel je, da kako mu gre na živce, da ga nekateri glasbeni kritiki zmerjajo, kaj sploh še pri teh letih vztraja. In je rekel, da je to za glasbenika strahovito žaljivo. Kot da bi nekdo mizarju očital, zakaj dela mize oz. se ukvarja s svojim poklicem. Nikomur ne pade na pamet, da bi rekel, zakaj mizar 30 let dela svoje delo. Se ukvarja s svojim poklicem. Ko to želi početi glasbenik, pa je že razlog za začudenje. Takšni predsodki so zame primitivni. Mislim, da je tega precej tu v Sloveniji.

Iz česa pa so nastali?
Zdi se mi, da je razlog za to, da je veliko ljudi, ki se v medijih ukvarjajo s popularno ali rockovsko glasbo, so slabo izobraženi na tem področju, s katerim se ukvarjajo. Ne poznajo niti zgodovine. In če ne poznaš zgodovine, ne moreš suvereno govoriti o stvareh. Po drugi strani pa je to tudi rezultat tega, da so mediji resnično predvsem gospodarske družbe, ki morajo skrbeti za uspešnost in so na neki način trend setterji. In eden izmed ključnih stereotipov je ta, da je popkultura namenjena mladim. Da so samo mladi uspešni in vse gre v to smer. Kult mladosti kot kult uspešnosti, popularnosti, vsega, kar je združljivega v to.

Letos smo lahko videli neke vrste ponovni preporod Pande na odru - oziroma praznovanje njihove nove obletnice, Pero Lovšin je postregel z novim izdelkom, prav tako Orleki, Aleksander Mežek se je podal v Gallusovo dvorano, zdaj z novim albumom prihajate še vi. Vnovična vrnitev na starost na prizorišče ali srečno naključje?
Srečno naključje, da je toliko novitet v enem ozkem časovnem obdobju. Ves čas smo tu. Vsi omenjeni. Res pa je, da se medij nate fokusira, ko izdaš novo ploščo ali narediš pomembnejši dogodek. Mi imamo srečo, da bo na neki način izid novega albuma sovpadel s koncertom 5. oktobra, kjer bomo nekako poskušali proslaviti teh trideset let. Se mi zdi, da bo to lep koncert.

Kateri je bil zadnji slovenski koncert, ki ste ga vi obiskali?
Zadnji je bil moje skupine (smeh).

Poleg vaše?
Zadnji koncert, na katerem sem bil, je bil ... v prvi polovici septembra - koncert skupine Elvis Jackson v Novi Gorici.

Če bi morali spremljati ssvojo skupino pod odrom, kaj bi jim povedali po koncertu?
Verjetno bi bil zelo kritičen. Moram povedati po pravici, da zelo nerad gledam svoje videoposnetke. To ni nič takšnega, ogromno ljudi si gre na živce, če se vidi na odru. Verjetno bi se skritiziral.

Kaj pa če bi poslušali le inštrumental?
Tu pa bi lahko samo hvalil. Tudi zdaj, ko imamo vaje in imamo skupino in z njo poje Severa, se mi dvignejo kar kocine. Ne samo zaradi skupine, ampak tudi zaradi inštrumentala, ki je neverjeten.

Katere so koncertne postojanke za Avtomobile po Linhartovi dvorani?
Ne razmišljamo o tem. Izključno se fokusiramo na naš nastop v Cankarjevem domu in od tam bomo obrnili nov list.

Stožice?
Ah ... (Smeh) Nismo takšne vrste skupina.