Za seboj imajo dva studijska albuma - Frnikule iz leta 2009 in B2 iz leta 2015, zdaj pa s skladbo Privid že napovedujejo tretji album, ki ga bodo v celoti ustvarili sami. Kot so dejali fantje, bo nova plošča vsaj z vidika zvočne slike podobna pesmi Privid, zanjo pa so že posneli 20 demo skladb.

Na odru so stali z Galom Gjurinom in nekaterimi drugimi večjimi glasbeniki slovenske glasbe, predstavili pa so se tako v Cankarjevem domu kot v Slovenski filharmoniji. Menijo, da je s trdim delom mogoče uspeti in da v Sloveniji ne manjka dobre glasbe.

"V Sloveniji smo imeli in še vedno imamo zelo kakovostno glasbo. Je pa res, da se moraš precej potruditi, da jo najdeš. Premalo je glasbenih oddaj, ki bi predstavljale perspektivne glasbenike in bi bili lahko videni in slišani. Ampak kljub temu se dela glasba, ki prihaja z različnih koncev Slovenije - vsaka pokrajina in narečje imata svoj čar, in to bi nam moralo biti v ponos," je v pogovoru za MMC dejal pevec skupine Gašper Mihelič.

Več si lahko preberete v pogovoru z Gašperjem, Jernejem in Primožem Miheličem.

Vaša zgodba je stara že skoraj več kot sedem let. Kako se je vse skupaj sploh začelo?
PM: Začela sta Gašper in Jernej. Ko se je nabralo deset skladb in se je pojavila ideja o plošči, sem začel sodelovati tudi sam. Skladbe smo posneli v domačem improviziranem studiu in takrat sem se prvič preizkusil v vlogi producenta, pozneje pa sem v zasedbi prevzel še vlogo klaviaturista.
JM: Zgodba se je sicer začela malo več kot pred sedmimi leti, kajti preden smo izdali prvo ploščo, sva imela z Gašperjem za seboj že kar nekaj nastopov doma in po Sloveniji. Pozneje je prišlo do odločitve, da z denarjem, ki smo ga dobili za zmagovalno pesem na festivalu Etnokostel, posnamemo prvi CD. In to je začetek.
GM: Res je, začela sva skupaj z Jernejem. Takrat pa sta bila samo moj glas in Jernejeva akustična kitara.

V bistvu ste na neki način družinski bend, saj skupino sestavljate trije bratje. Po čem pa ravno vi izstopate iz povprečja slovenskih skupin, ki jih povezujejo družinske vezi?
PM: Po tem, da smo trije totalno različni značaji in da imamo zelo različen glasbeni okus, a še vedno ostaja močna želja po skupnem ustvarjanju. Na koncu nam vedno nekako uspe narediti nekaj, da smo zadovoljni vsi trije.
JM: Mogoče ne izstopamo, sem pa prepričan, da smo nadpovprečno vztrajni glede na čase, ki so za nami.
GM: Strinjam se z Jernejem. Verjetno je še veliko takih zasedb, kjer so člani v sorodu, a za nas bi rekel, da smo zelo trmasti in vztrajni ter pripravljeni iti do konca, dokler ne dosežemo tega, kar smo si zadali.

Kako je sicer biti v skupini z družinskimi člani? Prihaja do nesoglasij še hitreje ali jih je ravno zaradi tega manj?
PM: Odlično. Na začetku so bila nesoglasja. Zdaj gre lažje, saj ima v skupini vseeno vsak svojo vlogo in veljajo neka pravila.
JM: Naporno. Več nesoglasij je zaradi stvari, ki v sicer v drugih bendih nikoli ne bi bile problem, a še vedno se mi zdi, da jih ni nič manj kot pri drugih.
GM: Za nič na svetu ne bi zamenjal naše ekipe. Skupaj smo preživeli ogromno in imeli v skupini tudi druge glasbenike. Vse to je bilo popolnoma v redu, a nič ni večje od tega, da si v skupini s svojim bratom. Včasih je sicer res težko, ker smo si tako zelo različni, a tisti svetli trenutki vseeno zasenčijo vse spore, ki so se in se najverjetneje tudi še bodo dogajali.

Gašper, kako je prišlo do odločitve, da ste se odločili za nastop na slovenskem X Factorju kot sologlasbenik?
GM: Takrat sem šel za tem, kar mi je govorilo srce. Moje poslanstvo je bilo, da po končanem šovu s svojo prepoznavnostjo za seboj potegnem celotno zasedbo, in to se je tudi zgodilo, saj smo imeli na račun tega nekaj več koncertov tudi zunaj naše regije. Izkušnja je bila lepa in zaradi nje nisem več tako naiven, kot sem bil nekoč.

Se vam zdi, da je brez pojavljanja na tovrstnih tekmovanjih v Sloveniji dandanes praktično nemogoče resnično uspeti?
GM: Ravno nasprotno. Če imaš voljo in talent, če si pripravljen živeti za to in iti do konca, dokler ti ne uspe, ne potrebuješ nikakršnega šova. Pot je sicer daljša, najbrž težja, a čas na koncu pokaže svoje. Tudi če ne bi šel na ta šov, sem prepričan, da ne bi bilo nič kaj dosti drugače, kot je zdaj.
PM: Osebno sem bolj za uspeh, ki stoji za trdim delom. Če pa ti uspe šov izkoristiti z jasno vizijo in si popolnoma pripravljen na odskok, tudi to komu pride zelo prav.
JM: Nikakor ne. Je pa zagotovo veliko težje. A še vedno so potrebni tako trud, sreča, talent in tisti x faktor.

V katero smer pa se po vašem mnenju obrača slovenska glasba? Se po bojih s kvotami obrača na bolje ali bo treba še veliko več?
PM: Prava smer bo vidna šele, ko se tudi odri zapolnijo z novimi slovenskimi skupinami. A za zdaj se mi zdi, da vseeno gre na bolje.
GM: Sam sem mnenja, da se o kvotah praviloma ne bi smeli sploh pogovarjati, saj smo v Sloveniji imeli in še vedno imamo zelo kakovostno glasbo. Je pa res, da se moraš precej potruditi, da jo najdeš. Premalo je glasbenih oddaj, ki bi predstavljale perspektivne glasbenike in bi bili lahko videni in slišani. Ampak kljub temu se dela glasba, ki prihaja z različnih koncev Slovenije - vsaka pokrajina in narečje imata svoj čar, in to nam bi moralo biti v ponos. Zdi se mi, da počasi prihaja novi val, ki bo s seboj prinesel veliko svežine.
JM: Potreben je premik v glavah avtorjev, izvajalcev, medijev, urednikov, šolstva, kulture kot institucije in vseh ljudi.

Kako je biti glasbenik v Beli krajini, ki na vseh področjih velja za bolj odmaknjeno od preostanka Slovenije?
PM: Treba je biti resnično vsestranski in s tem nekako preživiš.
JM: Biti glasbenik je "izbirni predmet," za preživetje moraš imeti službo. Za zdaj.
GM: Tukaj bi se strinjal z obema, treba je delati, delati in še enkrat delati. Za zdaj se finančno ne počutim še kot glasbenik, prizadevamo pa si, da nekoč bomo.

Ali bližina državne meje odpira več možnosti za nastopanje in sodelovanje s Hrvaško?
PM: Kmalu bomo imeli snemanje s prijateljem iz Hrvaške, prav tako smo nekajkrat tam tudi nastopali. Zdi se mi, da vseeno je več možnosti.
JM: Morda res? Samo to ne pomeni, da boš nastopal v Zagrebu, Splitu ipd. Nastopali smo na obmejnih območjih.
GM: Človek bi sprva pomislil, da je več možnosti, ampak je enako kot v preostanku Slovenije - krogi so zaprti in težko je priti znotraj kroga, če nikogar ne poznaš.

Koliko je v glasbenem svetu potrebno sklepanje kompromisov? Ali je sploh mogoče obstati brez tega?
PM: Najprej moraš res verjeti v to, kar delaš. Poslušati moraš čim več glasbe in s tem pridobiti čim več znanja. Potem prilagajanje ni tako več potrebno, saj imaš znanje in te več nihče ne bo poskušal spreminjati.

JM: Kjer sta v katerem koli poslu vsaj dva, ki imata različna mnenje, brez kompromisov ni mogoče delati.
GM: Če sam verjameš v to, kar delaš, te nihče ne bo mogel prepričati o nasprotnem. Okrog sebe moraš imeti ekipo, ki verjame v isto stvar, in to je to, ostalo je nepomembno.

Eden izmed vaših opaznejših projektov tega poletja je bilo sodelovanje z Martino Mravinec. Tudi sama skladba je morda malenkost drugačna od vašega drugega materiala. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
PM: Martina in Gašper sta s to skladbo prišla do mene v studio. Posneli smo super komad, ki pa res malenkost izstopa iz zgodbe 2B, zato smo ga dali tudi pod drug projekt, si pa vseeno želimo, da pod tem imenom nastane še kakšna skladba.

Kako pa bi opisali odnos z Galom Gjurinom, s katerim prav tako precej sodelujete?
JM: Kakšen odnos pa bi lahko imel do genija? Samo spoštovanje, čast in neizmerno zadovoljstvo.
PM: Bil je izvršni producent na zadnji plošči B2. Napisal je aranžma naše skladbe Gledam naprej za simfonični orkester, s katerim smo imeli čast tudi nastopati. Je naš velik prijatelj, ki je svoje znanje vedno pripravljen deliti z nami.
GM: Gal je človek, ki te pokliče ob 2.00 zjutraj in te povabi na glasbeni piknik. Odkar ga poznam, sem dojel, kaj pomeni biti pravi glasbenik. On je oseba, ki je brez zadržkov in kakršne koli nadutosti, ki prevladuje pri večini glasbenikov. Še ko smo bili popolnoma neznani, nam je dal možnost, da igramo na odru Cankarjevega doma in Slovenske filharmonije ter se ob spremljavi simfoničnega orkestra predstavimo z avtorsko skladbo.

Kakšni so sicer načrti za prihodnost? Si želite javnosti predstaviti čim več studijske glasbe ali se odpraviti na turnejo po Sloveniji?
GM: Velika želja je klubska turneja, bomo pa ne glede na to, ali se bo zgodila ali ne, še naprej delali s polno paro.
PM: Za začetek do konca pripraviti repertoar naših avtorskih skladb, nato pa bi bila super klubska turneja po Sloveniji, saj smo zdaj tudi stare skladbe priredili, da zvenijo kot pravi trio.
JM: Idealna bi bila kombinacija koncertiranja in vrtenja skladb na slovenskih radijskih postajah.