Prvenec bo zasedba, ki jo sestavljajo Bojan Cvjetičanin, Matic Kovačič, Kris Guštin, Jan Peteh in Martin Jurkovič, izdala na dan šaljivcev, nato pa teden pozneje nastopila v polni Cvetličarni. Ker jih je odziv poslušalcev tako presenetil, so se odločili dodati še en koncertni datum, in sicer 15. aprila.

Da so razprodali dvorano, ki morda deluje kot precej ambiciozna izbira za predstavitev prvenca, je bilo tudi zanje presenečenje, a vseeno se jim zdi, da je tako tudi prav, saj so na slovenski glasbeni sceni koncertno prisotni že več let.

"Mi smo zdaj na sceni nekako tri leta, preigrali smo praktično vso Slovenijo, izdali smo tudi nekaj skladb, ki imajo kar lepo število ogledov na YouTubu. In če pogledaš 1.500 ljudi, če si ti aktiven na terenu, je edino prav, da smo jih prepričali dovolj in da pridejo. Je noro, ampak se mi zdi, da je povsem realno," je za MMC pojasnil pevec zasedbe Bojan.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Bojanom in Krisom.

Če začnemo pri prvencu. Ali vam bo uspelo vse urediti do aprila, koliko materiala imate posnetega?
BC: V bistvu imamo posnete vse bobne in kitare. Uspelo nam bo, zelo optimistično rečeno (smeh). Ne, seveda nam bo uspelo, ker nam mora, ni druge.

KG: Samo osem skladb moramo še narediti, dva sta tako in tako že izdana – Omamljeno telo in Gola, ki bosta tudi na albumu.

Ali lahko o prihajajočem albumu morda izdata še kaj več?
BC: Za prvi album smo v bistvu izbrali skladbe, ki se nam zdijo od začetka do zdaj, oziroma od začetka ustvarjanja te zgodbe, ki je zdaj aktualna. Od takrat naprej so tudi skladbe, ki bodo na albumu – nekaj pesmi smo izluščili in jih ne bo. Pravzaprav so vsi povezani z zelo podobnim zvokom in občutkom. S Krisom, s katerim sva edina avtorja, sva izhajala iz precej podobnih prostorov, tako da se to tudi pozna. Rekel bi, da je najbolj poseben ta zvok, ki smo ga šli iskat precej v globino.
KG: Zelo iščemo neko zvočno rdečo nit za celoten album.

To je bilo ravno moje naslednje vprašanje – ali lahko torej pričakujemo konceptualen prvenec?
KG: Ja, album bo precej konceptualen.
BC: Zvok bo zagotovo povezan skozi celoten album, tematike so pa klasične.
KG: Tematika je takšna lahka, ljubezenska. Ni pa konceptualna v smislu Pink Floydov, kjer je spodaj neka globlja družbenokritična tema.

Torej vas ni sram priznati, da so vaša besedila lahka in ljubezenska? Čeprav vlada neka težnja po družbeni kritičnosti?
BC: Ni nas sram priznati, da so naše pesmi večinoma ljubezenske. Ne bi pa rekel, da so tako preproste, oziroma vsaj tekstovno gledano se mi zdi, da smo veliko globlje posegali in veliko bolj umetniško kot marsikaj, kar lahko najdemo v Sloveniji. Tako da nas zagotovo ne bi označil za neki "trash" pop, ni pa, tako kot je rekel Kris, to neka Pink Floyd varianta.
KG: Imamo tudi kakšne skladbe, ki niso samo ljubezenske, ampak se v njih jaz in Bojan pogrezava precej vase, se pravi, so precej introspektivne, ampak večinoma pa so to vseeno ljubezenske izpovedi.

Predstavitev prvenca v Cvetličarni lahko označimo za precej pogumno oziroma ambiciozno. Ni bilo prisotnega nobenega strahu, da bi polovica kart ostala neprodanih?
BC: Ko je imela Siddharta koncert ob 20. obletnici albuma ID smo šli v Cvetličarno na koncert, ko sem tam videl vse tiste ljudi, sem si rekel, kaj smo si naredili in kako bomo nabrali toliko ljudi (smeh). Potem smo v bistvu v prvih 24 urah prodali 350 vstopnic in potem je šlo samo naprej. Tako da bo kar gneča.

Kako presenetljiv je bil močan odziv?
BC: Jaz bi rekel, da smo zagotovo presenečeni v smislu, glej, kaj nam bo uspelo, ampak hkrati pa je to tudi edino pravilno. Mi smo zdaj na sceni nekako tri leta, preigrali smo praktično vso Slovenijo, izdali smo tudi nekaj skladb, ki imajo kar lepo število ogledov na YouTubu. In če pogledaš 1500 ljudi, če si ti aktiven na terenu, je edino prav, da smo jih prepričali dovolj in da pridejo. Je noro, ampak se mi zdi, da je popolnoma realno.

KG: Ko smo že pri tem – mi smo bili čisto šokirani že takrat, ko smo razprodali 250 vstopnic na Ljubljanskem Gradu.
BC: Točno to. Ljubljanski Grad je bil naš prvi samostojni koncert na vstopnice in takrat sem vsaj jaz osebno, izrazil Maticu stisko, 250 vstopnic je zelo veliko. Nismo imeli občutka, ker tako še nikoli nismo igrali. Rekel sem mu, če pridemo do 100 oziroma 150 prodanih vstopnic, bo vse skupaj že kar v redu videti. Potem je bilo pa razprodano.

Za Cvetličarno ste napovedali tako glasbeno kot vizualno dovršen nastop. Kakšen pomen pa tudi v splošnem polagate na vizualno podobo?
KG: Že od začetka so nam govorili in smo si tudi sami zadali, da je vizualna podoba ravno toliko ali morda malo manj pomembna kot glasbena. Zato smo se v to smer s skupino tudi razvijali, iskali smo neki imidž, kako bomo na koncertih oblečeni, kako bodo videti naši videospoti – pri tem nam je pomagal tudi Mark Pirc, ki je posnel zadnji videospot in z njim delamo tudi naprej. Mogoče se na družbenih omrežjih vizualna podoba prodaja še bolj kot glasbena.
BC: Nismo šli tako zelo v globino, da bi rekli, da mora biti vse točno po pravilih in nihče ne sme iz hiše, če nima oblečenega pulija kot na koncertu. Vseeno pa smo se odločili, da neki videz na koncertih ohranimo in smo konstantni. In to, da imamo po vsakem koncertu profesionalne fotografije, da jih lahko objavimo na spletu, ker je to res zelo pomembno. Tega so nas v bistvu naučili pri Špil ligi.

Ravno po koncu vaše zgodbe na Špil ligi ste malenkost poniknili oziroma bili na sceni praktično nevidni. Zakaj je vaša pot do prvenca tako dolga?
BC: Špil liga je bila ravno, preden smo izdali Omamljeno telo. Skladbo, ki je doživela kar lep uspeh. Takrat smo bili prvič postavljeni ven iz tega osnovnega kroga ljudi. Potem sva imela s Krisom malenkost razkorak z umetniškega vidika. Imela sva različni viziji glede tega, kaj bi rada delala, mene je celo malenkost vleklo v samostojno kariero. Tako da smo za približno sedem ali osem mesecev prekinili skupno delo in sem jaz v tem času ugotovil, da bi bil rad s skupino, ker to najboljše funkcionira. Potem je Kris meni pokazal en posnetek z vaj, ko smo pred kar nekaj časa poskušali odigrati pesem Gola in sem slišal, kako bi skladba morala biti narejena do konca. Takrat smo jo dokončali in potem se je začelo dogajati naprej. Luknja je bila zato, da smo se res poiskali in si rekli, da hočemo to dejansko delati. Ni bilo to samo nekih pet fantov iz srednje šole, ki bi malo imeli skupino.
KG: Vmes smo šli posnet še dve skladbi, ampak jih potem sploh nikoli nismo izdali, ker nama nista bili všeč.

Kaj je bila v tem času glavna sprememba na vas individualno in na Joker Out kot celoti?
KG: Na individualni ravni smo začeli bend jemati kot službo, kot nekaj, s čimer se moraš resno ukvarjati in čemur moraš čas posvečati ravno toliko kot ga vsak od nas denimo še študiju. Ker če ne boš tako ravnal s skupino, boš težko iz tega kadar koli ustvaril resno kariero. S tem smo se sprijaznili, saj nam ni težko, ampak zagrabiš in greš delat, kar prinese s seboj ogromno stvari.
BC: V bistvu smo samo dali glave skupaj in rekli, da je vsak pri sebi razčistil, kaj je njegov prispevek skupini in kaj bi rad iz tega dobil. Potem smo si rekli, da dajmo temu vse, kar imamo.

Bojan, ste idejo o samostojni karieri opustili, ker vas je bilo strah, da brez podpore skupine morda ne bi uspelo?
BC: Jaz sem imel v bistvu idejo – to se zgodi takrat, ko ti zraste ta pavji rep – bil sem mnenja, da mi lahko brez skupine uspe celo bolj. Nikoli ne veš, mogoče bi mi v nekem trenutku na kratki rok lahko res uspelo bolj, ampak zelo kratkoročno, ker to ne bi bilo iskreno. In na koncu se zato, ker ni bilo iskreno, tudi ni zgodilo. Sem pa takrat 100% čas in vse vložil v to, tako da ni bilo narejeno nekaj na pol.

Ali v povezavi z izdajo prvenca čutite kakšen pritisk, predvsem zaradi vseh komentarjev v zadnjem času, da ste nasledniki Siddharte?
BC: Jaz ne bi rekel, da čutimo pritisk. Fajn nam je, ker na koncertih zdaj kar veliko igramo s Siddharto, veliko se od njih naučimo in tudi oni so tisti ljudje, ki so nam dali navdih, da smo sploh začeli.
KG: Meni je v čast, da bi kdo kaj takšnega sploh pričakoval. Itak je na slovenski sceni neka generacijska luknja, ko po Siddharti, Big Foot Mami in podobnih dolgo ni bilo nikogar, zdaj pa smo spet začeli. Ves čas je bilo gotovo, da bo enkrat prišel nekdo, ki mu bo to luknjo uspelo zapolniti. Jaz sem kar počaščen, da imamo mi priložnost za to.

Ste mnenja, da vam lahko uspe zapolniti te čevlje oziroma pritisk, ki nastaja v povezavi s prvencem?
BC: Mi mislimo, da lahko, bomo pa videli, kako bo. Če tega ne bi mislili, se sploh ne bi spuščali v to.

Koliko je bilo najmanjše število ljudi, za katere ste igrali?
BC: Štiri, Celje.
KG: Kaj pa Šentjur pri Celju? Tisto je bilo še hujše. Tam je bil na koncertu samo tonski mojster.
BC: Šentjur pri Celju? Saj takrat ni bilo malo ljudi.
KG: Človek, takrat ni bilo nikogar.
BC: Morda na začetku, na koncu pa je bilo veliko ljudi. V Celju sta bila pa res na začetku kitaristov oče in fotografinja, na koncu so prišli pa še trije. To je bilo pred dvema letoma, dober koncert je bil (smeh).
KG: Takrat si še na takšni stopnji, ko ne moreš pričakovati, da bo veliko ljudi.
BC: Mi smo krivili tiste, ki so igrali pred nami, da niso dovolj kul (smeh).

Kako definirate glasbeni uspeh?
BC: Meni se zdi, da če rečeš, da si glasbenik, je fino, da je to poklic. Ne zdi se mi, da je glasbenik kakor koli manj vreden od besede novinar, zdravnik, učitelj ali kar koli. V Sloveniji je kar prišla ta mentaliteta, da so glasbeniki ljudje, ki svoj prosti čas zapolnijo s tem, da malo koncertirajo in jim je to hobi. Če si vložil v to celo življenje, da je glasbeni uspeh to, da lahko živiš normalno življenje in ne razmišljaš o tem, ali boš jutri lahko plačal račune ali ne.
KG: Glasbeni uspeh na ravni javne podobe je drugačen kot glasbeni uspeh za tistega, o komer govorimo. Za naju bi bil glasbeni uspeh to, da bi od tega lahko živela, glasbeni uspeh za nas kot Joker Out znamko pa – ljudem je vseeno, če mi živimo od glasbe ali ne, uspeh za njih bi bil, da smo vidni, imamo veliko ogledov in veliko koncertiramo.

Govorili smo o tem, da vaše glasbe ne bi uvrstili v "trash" pop. Če pa pogledamo bazo vaših oboževalcev, bi vas zelo hitro lahko uvrstili v neko tipično pop fantovsko skupino.

BC: Če pogledaš, kaj se je dogajalo z The Beatles in The Rolling Stones, se je dogajalo enako, samo da jih takrat nihče ni mogel označevati na družbenih omrežjih. Enako stvar so takrat očitali tudi njim, jaz pa bom rekel tako – imamo srečo, da smo dobro videti. Videti smo kot fantovska skupina in zelo pomaga, da dekleta padejo na to. Ampak če smo mi "trash" pop, so bili tudi The Beatles "trash" pop.
KG: Nam je pomembno samo to, da ne izpademo preveč kot neki klasični rokerji.
BC: Točno to, ta značka rokerji je meni čisto nepomembna.

Ali se mladi glasbeniki med seboj podpirate ali čutite med seboj rivalstvo oziroma ljubosumje?
KG: Meni se zdi, da neko rivalstvo obstaja, ampak je v bistvu zelo neutemeljeno. Ker prostora je ogromno, ravno zaradi te luknje, o kateri smo govorili. Prostora je ogromno, ker nihče ne prebije tega svojega majhnega občinstva, ampak se vsi obnašamo kot da drug drugemu krademo poslušalce. Sicer precej pomagamo drug drugemu, ampak lahko bi si še bolj. Za vsakega je dovolj prostora, ampak je pa neki občutek, kot da ga ni.
BC: Jaz sem se osebno v zadnjem času veliko družil z mladimi vzhajajočimi glasbeniki in jih je zagotovo vedno več, pa tudi začeli so polniti dvorane, izdajajo se albumi in ljudje jih dejansko poslušajo. Jaz pa mislim, da se je ta praznina na slovenski sceni zgodila izključno zaradi tega, ker so starejši izvajalci, ne vem sicer, zakaj, ampak predvsem na pop sceni vlada neko sovraštvo, ker vsi branijo svoj teritorij in iz tega, ker so vsi počeli to in od sebe odrivali vse druge, so sebi izkopali luknjo in na koncu ni bilo teritorija za nikogar. Zagotovo imamo mentaliteto, da z nami uspe še 15 skupinam, če je treba, pa 20 samostojnim glasbenikom – nekaj se mora začeti dogajati, ker to je žalostno.

Se vam zdi, da se potem v zadnjem času stvari obračajo na bolje?
BC: Meni se zdi, da je občutno bolje. Ampak res mogoče v zadnjih dveh letih.

Se vam zdi, da vam tudi za naprej slovenščina predstavlja dovolj kreativnega prostora za ustvarjanje?
KG: Dobro vprašanje.
BC: Jaz mislim, da ga ponuja veliko in bi ga rada oba čim bolje izkoristila, ne bi se pa omejevala. Če se nam bo kdaj zazdelo, da smo od sebe sposobni dati tudi kaj kakovostnega v drugem jeziku, bomo zagotovo poskusili. Ne bom rekel, da bomo ravno veliko izdajali, poskusili pa bomo.

Kako pomembno vam je preštevanje všečkov in komentarjev na družbenih omrežjih?
BC: V bistvu nam ni. Pomembni so nam ogledi na YouTubu, Instagram uporabljamo zgolj zato, ker tam moramo biti prisotni, saj je to nov medij za našo generacijo, nismo pa nikoli tega preštevali. Če že, bi bilo to pomembno meni, ker sem imel enkrat preblisk, da bi bil vplivnež, ampak zdaj, ko jih opazujem, mi je zelo smešno, kako veliko jim to pomeni in se iz tega tudi norčujem na svojem Instagram profilu. Zagotovo ga nikoli ne uporabljam v namen nekega lažnega promoviranja, ampak za bend.
KG: V zadnjih mesecih se bolj navdušujemo nad številom prodanih kart za Cvetličarno (smeh).