V marsičem je skupina iz Zagorja edinstvena v primerjavi z drugimi, pravzaprav so na vseh natečajih (ki so jih sami jemali za navadne nastope) domov odnesli zmago. Manca Trampuš na kitari in za mikrofonom, Miha Prašnikar na bobnih, Domen Don Holc na kitari in Tilen Prašnikar na baskitari so druščina glasbenih zanesenjakov, ki jih druži ljubezen do preigravanja. In zvok, ki so ga do zdaj predstavljali po odrih, so zdaj prenesli na prvenec Kangaroo's a Neighbour.

Vanj popelje edina instrumentalna skladba na albumu Dirty Koala. "Na koncertih je vedno prva skladba, ki služi kot uvod. Precej je udaren. Pripravi poslušalca in nas na nadaljevanje. Tako pokažemo občinstvu, da smo inštrumentalno suvereni, nato pa že Manca začne pri naslednji skladbi peti," je v pogovoru za MMC pojasnil Tilen. Razgibane melodije, ki se gibljejo od diskopopa do indiebluza, so prepletene z izpovedmi mladega vala.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Če je strast, obstaja pot, je sporočilo skladbe The French Say. Bi lahko rekli, da je to tudi vodilo prvenca Kangaroo's a Neighbour?
MT: Lahko (smeh).

Skladbe so nastajale zadnja štiri leta. Koliko so se vmes spreminjale, in kako je potekalo celotno snemanje?
DDH: Skladbe so se spreminjale, dokler jih nismo šli snemat.
MT: Snemali smo jih avgusta lani. In proces snemanja končali precej hitro, saj smo bili v studiu šest dni.
DDH: Po 15 ur na dan.
TP: Veliko je bilo intenzivnega dela. Ljudje mislijo, da je album nastal spontano, ampak skladbe, ki smo jih naredili pred štirimi leti, smo morali spremeniti. Še tik pred snemanjem, ko smo bili v studiu, so se mogoče kakšne malenkosti pri skladbah spremenile.

Koliko ste imeli v mislih, da zvok s koncertnih odrov prenesete na posnetek in kako ste se lotili te naloge?
DDH: Odločili smo se, da na albumu ne bo ničesar, česar na koncertu ne moremo odigrati. Kljub temu smo si dovolili dodati nekaj umetniških doživljajev, kot jih poimenuje Peter. Celotna zgoščenka je bil posneta v živo, torej vse hkrati razen vokala.

Kot producent se na albumu podpisuje Peter Dekleva, ki ga poznamo tudi kot kitarista različnih domačih skupin in izvajalcev. Kakšen je bil njegov vložek?
DDH: Peter je bil za nas skoraj nekakšen guru. Snemanje je bilo za nas nekaj čisto novega. Nismo bili navajeni delati s profesionalci in Petrov vložek se je poznal na malenkostih. Zaradi njega smo na primer spoznali, da je včasih dovolj, če samo premakneš gumb na ojačevalcu na drugo številko, da dosežeš zvok, ki si ga želel. In on je bil tisti, ki je šel z nami ob dveh zjutraj na sprehod po Kodeljevem, ko smo bili po 15 urah snemanja popolnoma izčrpani.
TP: Z njim je bilo vse lažje, saj nismo čutili pritiska.
DDH: V enem tednu nam je uspelo posneti album, s katerim smo res zadovoljni.

Kaj so prinesli nastopi na natečajih, kot so Klubski maraton, Vičstock, Špil liga?
MP: Prepoznavnost.
DDH: Koncerte.
TP: Izkušnje. Pred Klubskim maratonom nismo veliko igrali drugje po Sloveniji. Bili smo seveda v Ljubljani in Zasavju.
DDH: Teh natečajev nismo nikoli jemali kot natečaje, ampak kot koncerte. Nekoč ko smo se peljali v Novo Gorico, sem šele izvedel, da bomo nastopili na natečaju (smeh).

Poleg Špil lige pa ste postali medijsko prepoznavni tudi po skladbi Go Disco, Go, ki je podlaga oglasa enega izmed slovenskih mobilnih operaterjev. Zanimivo pri tej skladbi je tudi, da so vas zaradi njene prve različice, ki ste jo izdali na kompilaciji zasavskih glasbenikov iz leta 2013 – ''Zasavski krasen džumbus - V 3 krasne'', na neki spletni strani označili za "ponesrečeno različico Lollobrigide". Kakšen učinek imajo lahko tovrstne primerjave? In koliko ste dovzetni za kritike?
MP: Konstruktivne kritike so vedno dobrodošle.
DDH: Primerjave slišimo po vsakem koncertu, je pa zanimivo, da nas včasih primerjajo tudi s kakšnim bendom, ki ga sploh ne poznamo, in smo tako spoznali še veliko dobre glasbe. Hvala. (smeh).

Na albumu je 13 skladb, ampak najprej postrežete z inštrumentalno skladbo Dirty Koala, ki je hkrati edina skladba brez vokala na albumu. Kako to?
DDH: To je bila ena izmed prvih skladb, ki smo jo posneli.
TP: In tudi na koncertih je vedno prva skladba, ki služi kot uvod. Precej je udaren. Pripravi poslušalca in nas na nadaljevanje. Tako pokažemo občinstvu, da smo inštrumentalno suvereni, nato pa že Manca začne pri naslednji skladbi peti.

Zakaj je ta skladba ostala brez besedila?
TP: Zdelo se nam je, da lahko ostane brez besedila.
DDH: Kitara prevzame vlogo vokala.

Pri skladbah na albumu je veliko izmenjevanja med vokalom in kitarami, pa tudi navsezadnje vmes vskoči še ritemsekcija. Zakaj puščate formi prosto pot?
DDH: Ne obremenjujemo se z njo. Igramo glasbila na tak način, da je nam všeč. Nihče izmed nas ni glavna kitara ali ritemkitara. Midva z Manco igrava kitaro, Tilen baskitaro …
MP: Domen je solokitarist (smeh).
DDH: Vse, kar počnemo pri skladbah, je zato, ker nam je tako všeč. Nič ne delamo načrtno, če se nam zdi, da določenemu delu ustreza solaža na kitari, jo tja uvrstimo, drugače pa ostane dober bas (smeh).

V igri Guitar Hero, kdo bi zmagal: Domen ali Manca?
DDH: Tilen (smeh).

Kaj prinese skupini bratska dinamika?
TP: Ritem. (smeh, izmenjavanje petk)

Domen, besedila so večinoma v tvoji domeni, deloma jih prispeva Manca. V njih združuješ večinoma vsakodnevne dogodivščine običajnega dekleta: od dvorjenja, ljubezenskega premišljevanja do enkratnih spominov na prejšnjo noč. Od kod črpaš tematiko?
DDH: Iz vsakdanjega življenja drugih ljudi. Ravno zadnjič smo se pogovarjali s prijatelji, da za zdaj ne moremo v besedilih govoriti o globljih tematikah, kot so na primer vojne, hude stiske … saj nismo del tega. Zagotovo pa imaš koga v svojem življenju, ki je bil del tega in lahko poslušaš njegovo zgodbo, kaj je prestajal.
TP: Da ne bo kdo narobe razumel, nimamo vojaških tematik (smeh).

Naslovi na albumu so v večini v angleškem jeziku, potem pa so tu Slovenske železnice. Komu se je zamerila vožnja z vlakom oz. kakšna je zgodba za to skladbo?
MT: Meni že skoraj malo (smeh).
DDH: Nikomur. Skladba je nastala v Mariboru, ko sem čakal na železniški postaji. Opazoval sem vlake, ki med mirovanjem resonirajo. Zagledal sem se v dva vlaka, ki sta stala drug nasproti drugega in ustvarjala oktavo. Zabavalo me je. Posnel sem ju in besedilo še napisal na vlaku. Tilen je naredil bas v slogu vlaka in tako se vrti tematika okoli potovanja: prihajanja in odhajanja.

Je podobno na podlagi zvokov nastala tudi skladba Metelkova?
DDH: Govori o izkušnjah na Metelkovi oz. kaj nam predstavlja Metelkova: od odličnega prostora za druženje do obiskovanja koncertov, dogodkov …
MP: Je prostor, kamor greš za konec tedna in ti je tam kul.

Kako to, da je naslov Slovenske železnice ostal v slovenščini, čeprav pojete v angleščini?
DDH: Prav zato, ker se ne obremenjujemo toliko s tem. Vsi nas sprašujejo, zakaj pojemo v angleščini, in ne v slovenščini. Pojemo v tistem jeziku, ki nam je kul. In tudi kul fora je.
TP: Tudi besedilo Metelkova nikoli ne omeni Metelkove. Je zgodba o njej.
DDH: Pesem in naslov sta bistvo sama zase. To najbolje ponazori skladba Slovenske železnice. Z besedilom opišemo, da se je to zgodilo na slovenskih železnicah, da je tam nastala skladba. Istočasno pa govori še o izmišljeni zgodbi na vlaku.

Manca, bolj kot petje te poslušalec spozna kot interpretko, pripovedovalko besedil. Se imaš bolj za prvo ali za drugo?
MT: Nikoli se nisem jemala za pevko. Na začetku, ko sem prišla v skupino, mi je bilo smešno, da so me označili za pevko in kitaristko, ker se nikoli nisem imela za to (smeh). In še vedno se nimam za to. Sploh ne poskušam peti, ampak ko smo na vaji, samo sledim občutkom. Zapojem, kot čutim. In poskušam, dokler nismo zadovoljni s končnim izdelkom. Tudi ko pomislim … nikoli nisem poslušala skupin z ženskim vokalom. Zdaj sem spoznala, da sta imeli v sedmem razredu name velik vpliv Tegan and Sara – njuni prvi albumi. In tudi onidve nimata popolnega glasu in zelo natančno določene linije.

Kako pridejo kriki?
MT: Impulzivno. Ko se mi zazdi, da so primerni, jih naredim. Niso naštudirani. Tudi skladbe, ki jih izvajamo v živo, se spreminjajo na račun mojega petja. Takrat razmišljam o besedilu, ki ga pojem, in včasih skladbe interpretiram drugače od izvirnika. Bolj pripovedujem, kot pojem.

Vas še kdaj presenetijo ti viki in kriki?
TP: Pozitivno (smeh).

Kako zdaj gledajo na vas v Zagorju?
MP: Mi smo zelo malo v stiku z Zagorjem. Mogoče na trenutke premalo. Po drugi strani pa vedno, ko prideš igrat v Zasavje, doživiš žalostni razplet, ker je odziv ljudi zelo slab. Ne glede na to, kakšna skupina pride, razen če gre za občinski dogodek. Seveda so bolj obiskani koncerti splošno znanih slovenskih ali hrvaških izvajalcev. Alternativa je sicer živela v času Red Five Point Stara, potem pa je vse počasi poniknilo.

Koliko lahko računaš na podporo sošolcev, da bodo obiskali tvoj koncert? Prireditelji različnih dogodkov velikokrat izpostavijo, da če ne drug, bo pa na koncerte dijaških skupin prišel njihov razred.
TP: Nikoli nisem računal na sošolce. To so prazne obljube. Ne pričakuješ. Povabiš ljudi in nič ne siliš, kdo bo prišel, bo prišel. Raje vidim, da nekdo pride, ker je to hotel, in ne zato, ker sem mu tako rekel.
MT: Vedno je dobro, če pride nekdo, ki ga ne poznaš. Več ti pomeni, če ti po koncertu pove, kako mu je bilo. Razlikuje se od priznanja, ki ti ga da prijatelj, ki je obiskal že tvoj sedmi koncert. Saj ceniš, ampak beseda tujca je drugačna.
TP: Smo pa zelo veseli vseh, ki nam ves čas sledijo. Če povzamem: vsak je dobrodošel in vsakega smo veseli.

Katera skladba vam je najbolj všeč na albumu?
MP: Osebno Bullet In The Brain.

Predvidevam, da zaradi menjav ritma.
MP: Tudi. Bobni so v ospredju (smeh).
DDH: Ampak težko izločimo enega izmed njih, ker se ne obremenjujemo s tem.

Drugi se bodo obremenjevali s predalčkanjem in izpostavljanjem.
MP: Lahko nas uvrstijo v vse predale (smeh).
DDH: Težko je odgovoriti na vprašanje, kakšen slog igramo. Ker se res spreminja od skladbe do skladbe. Odvisno, kako smo se počutili ob nastajanju skladbe. Ali je bil Tilen ob nastajanju skladbe jezen name ali ne (smeh).
MP: Če sem jaz jezen, se čez celo skladbo slišijo samo činele (smeh).
TP: Manca ne poje (smeh).

Toda prevladuje pozitivna energija. Ste takšni tudi v zasebnem življenju?
TP: Glasba nas definira (smeh).
MP: Nikoli ne pridemo na vajo stresat jezo drug na drugega. Vedno se je otresemo med vajami.
DDH: Všeč mi je, kako prihaja v naši glasbi do kontrasta: včasih imamo zelo jezno kitaro in po drugi strani vesel bas, Manca poje o težkih temah, kakor da je vse lepo, Miha tolče disko. Izgubi se občutek jeze.

Če velja plišasta koala Boris za vašega menedžerja, čigav je potem kenguru sosed?
MP: Borisov!