Med nastopajočimi didžeji bodo med drugim Lenny Lee, O.B.I., Amok in Daniel Gloomy. Slednji velja za najbolj priljubljeno domače ime tehno scene, ki pa je kot producent in didžej zelo priljubljen tudi v Južni Ameriki.

Z elektronsko glasbo se aktivno ukvarja že nekje od leta 1995, pri hard tehnu pa ga najbolj privlačijo temačni, perkusivni in minimalistični zvoki. Več o Danielu Gloomyju pa lahko izveste v spodnjem intervjuju.

Kako se je elektronska scena spremenila od leta 1995?
Na tako vprašanje je težko odgovoriti z enim ali dvema stavkoma, saj bi lahko to bila tema za kakšno diplomsko nalogo študenta sociologije, pa vendar ... Scena se je spremenila od popolnega "undergrounda" prek dvoranskih rejvov in razvite klubske scene do tega, da je tehno danes že skoraj del mainstreama. Seveda pa se kljub širši sprejemljivosti elektronskega zvoka še vedno najdejo nekatere podzvrsti plesne elektronike, ki še dihajo s primarnimi pljuči glasbenega podzemlja.

Veljate za začetnika in vodilno ime v slovenskem hard tehnu. Kaj vas je pri tej zvrsti privabilo? Za kaj pravzaprav gre?
V času, ko je bil tehno še tehno, so mene vedno bolj privlačili temačnejši, perkusivni in minimalistični zvoki. Hard tehno se je razvil kot logična posledica situacije, ki je nastala nekje ob prelomu tisočletja, ko se je v tehno začelo vpeljevati toplejše, bolj organske zvoke in "groove" teh-housa, tranca ter drugih, bolj melodičnih zvrsti plesne elektronike. Tako, da gre pri hard tehnu pravzaprav za elektronsko glasbo, ki je bolj orodjarske narave, kjer didžej šele s sestavljanjem več posnetkov, zank, vzorcev, sestavi neko prvinsko plesno vzdušje v nasprotju z nekaterimi drugimi stili, kjer je posamezna skladba že sama po sebi toliko razdelana, da lahko z njo ustvariš evforijo.

Je tehno scena pri nas dobro razvita? Kako je s tem v tujini?
Težko je danes govoriti zgolj o tehno sceni, saj se je bolj kot ne že vse prepletlo med seboj. Lahko se strinjam, da je pri nas elektronska scena dobro razvita glede na urbano razvitost Slovenije. Bi si pa upal reči, da je bil prav tehno tisti, ki je postavil temelje za današnjo elektronsko sceno v Sloveniji. Za tujino pa je težko podajati neke pavšalne ocene, saj ni v vseh državah enako. Je pa elektronska scena vsekakor dokaj dobro razvita v Evropi, drugje pa malo manj ali pa sploh ne.

Predstavili ste se tudi v Južni Ameriki. Kakšna je scena tam, kako se zabave razlikujejo od evropskih?
V Južni Ameriki sem že nastopal tako na klubskih večerih kot velikih festivalih na prostem. Razlik je veliko, je pa tudi veliko podobnosti. Tisto, kar me je morda najbolj presenetilo, je, da v Braziliji na festivalih na prostem občinstvo vrhunec zabave doživi sredi dneva, čeprav je ta trajala že celo noč. Nekako je tudi glavnina občinstva na prizorišče prihajala šele v zgodnjih jutranjih urah.

V tujini ste znani predvsem po plošči, na kateri ste zmešali brazilsko batucado in harmoniko. S katerimi inštrumenti ste še eksperimentirali?
Ploščo, ki sva jo sicer sestavila s kolegom Lexisom, sva naredila bolj za šalo kot zares. Razmišljala sva, kaj bi se še dalo narediti iz harmonike, jo zmešala z brazilskim ritmom in jo tako odpeljala v čisto druge sfere. Zadeva se je rodila kot šala, a še vedno deluje, čeprav sva jo izdala že kar nekaj časa nazaj. Eksperimentirati se da sicer v plesni elektroniki z vsem, kar ti pride pod roke. Je pa res, da je kakšen eksperiment lahko tudi manj posrečen. Moj glasbeni spekter je zelo širok in v marsikaterem žanru najdem kaj, kar mi ugaja.

Kako ste dobili idejo za prvo božično tehno zabavo in zakaj je ta uspela?
Za prvo božično zabavo smo se v ekipi Hard Ass Techno odločili, ker je bilo v tistem času čutiti zaton velikih dvoranskih zabav. Naša je uspela, ker so bili ljudje žejni takšnih prireditev, vzporedno s tem pa je tudi hard tehno ravno v tistem času dosegel ali pa vsaj dosegal svoj največji razcvet, kar se je izkazalo za zmagovito kombinacijo. Očitno smo delali dobro, saj je božični Massacrate postala že prava tradicija in letos bomo v ljubljanskem InBoxu na božični dan zaplesali že šestič.