Ameriško veleposlaništvo, ki je lani s podobnim projektom na temo Boba Dylana v Križankah naletelo na izjemno dober odziv, je letos v okviru Projekta R.E.M.: Čista energija glasbe financiralo snemanje plošče, videospota in organizacijo velikopoteznega brezplačnega koncerta, ki je na enem samem orjaškem odru zbral pisano paleto slovenskih (in nekaterih hrvaških) glasbenikov s samosvojimi predstavami o tem, kako se dajo predelati singli enega ključnih bendov ameriške glasbene pokrajine zadnjih tridesetih let. In če gre verjeti besedam basista R.E.M., Mika Millsa, ki nam je v Ljubljano v imenu cele skupine poslal videoposlanico in opravičilo, ker se prireditve niso mogli udeležiti, je vsem naloga uspela fantastično. No, več o tem v nadaljevanju.

Če vemo, da se je moralo na odru zvrstiti več kot ducat izvajalcev, ki so imeli na razpolago vsak svojih dvajset minut, med enim in drugim nastopom pa je bilo seveda treba zamenjati opremo, je bilo že ob šestih, ko so pod odrom še postopale družine z vozički, jasno, da bo večer še dolg. Neizogibne premore smo tako premostili z (z rockerskega stališča) rahlo antiklimaktičnimi posnetki o varovanju okolja in apeli na vest, da imamo okolje ne nazadnje samo na posodo od svojih potomcev. Druge "luknje" je z nizanjem podatkov krpal Jure Longyka, krajše (ali, v enem primeru, veliko daljše) nagovore pa so imeli ameriški veleposlanik Joseph Mussomelli, ljubljanski župan Zoran Janković in vodja projekta Christopher Wurst.

Če Bob Dylan slovi po tem, da pesmi s svojo značilno izvedbo včasih na pol "zmrcvari" (in zato ne manjka takih, ki so jim različne priredbe skoraj bolj pri srcu kot izvirniki), pa bi za R.E.M. kaj podobnega težko trdili. Na pol ponarodele skladbe, kot so Losing My Religion, Everybody Hurts in It's the End of the World as We Know It, se na prvi pogled zdijo v svoji semi-folkrockovski izvirni obliki, ki jo nadgrajuje unikatni vokal Michaela Stipa, kot končna, zaključena forma, ki bi jo vsak poskus "popravljanja" samo pokvaril. A tako laično mnenje se kaj hitro izkaže za zmotno: neverjetno je, kako širok razpon so slovenski izvajalci znali potegniti iz žanrsko relativno uniformnega opusa lani razpadle zasedbe.

Iskanje razmerja med zvestobo izvirniku in puščanjem lastnega avtorskega pečata pa se je pri vsakem sodelujočem izvajalcu seveda ustavilo na drugačni stopnički: medtem, ko so se nekateri raje varno držali R.E.M.-ovskega plota in politike "if it ain't broke, why fix it?" (Boštjan Narat, Severa Gjurin, Polona Kasal, Melodrom), so drugi sklenili, da nikjer ne piše, da se R.E.M. ne bi dalo "cepiti" na klasično siddhartovsko pompoznost ali ska pank v maniri Elvis Jacksonov.

Pri večjem tveganju je možnost za brco v temo seveda večja. Zadihana, seksi izvedba Star Me Kitten Melodromovcev (ki na koncertu niso nastopili v živo, pač pa so zanj prispevali videospot) sicer zveni odlično, a zakaj konec koncev tudi ne bi? R.E.M. so jo v tej obliki enkrat že izpilili. Podoben "očitek" tako leti tudi na Boštjana Narata, ki The One I Love, pesmi, ki jo svet (zmotno) interpretira kot ganljivo ljubezensko izjavo, ni toliko priredil kot samo zaigral; poudarek je tako predvsem na drugačni barvi vokala - in primerjave s Stipom Narat pač ne vzdrži.

Bolje jo je odnesla Polona Kasal, ki je na svojo priredbo Drive, po krivem rahlo spregledane skladbe s hiperuspešnega albuma Automatic for the People (1992), vključila pripev otroškega pevskega zbora Glasbene Matice Ljubljana in tako pesmi dodala nekakšno tesnobno lepoto. Brez posebnih inovacij, a s svojo čudovito barvo glasu je dostojen poklon izvirniku opravila tudi Severa Gjurin (Oh My Heart), medtem ko so The Tide iz (rahlo obskurnega) komada Ascent of Man v bistvu znotraj istega žanra naredili zelo "svojo" pesem. Tisti zavijajoči "yeah yeah yeeee-ah" iz refrena se v izvedbi Tomaža Štularja popolnoma zlije z njihovo lastno uspešnico Your River Wild, ki je bila na vrsti naslednja.

In potem je tu drugi konec spektra. The Toronto Drug Bust so si naprtili izziv, kako v svoj klasični blues-rock preobleči balado Man on the Moon, subtilen poklon komiku Andyju Kaufmannu, ki so ga R.E.M. genialno povezali s pristankom na Luni (tako prva hoja po Luni kot Kaufmannova smrt leta 1984 naj bi bila, tako teoretiki zarote, velikanska medijska konstrukta). Vemo in ne oporekamo temu, da The Toronto Drug Bust Rolling Stonese štejejo za nekakšne svoje vzornike in duhovne vodje, a Presleyja v verzu "Andy are you goofing on Elvis? Hey, baby, are you having fun?" prekrstiti v Jaggerja, se zdi rahlo nenavadna odločitev (Kaufmann je bil vendarle znan po svojem oponašanju Kralja).

Pravzaprav odlično pa so se odrezali hrvaški sosedje Lollobrigida, prvi v tem večeru, ki so svoj dvajsetminutni set na odru spremenili v pravi mali koncert. Tempo dogajanja so občutno pospešili s svojo različico Shiny Happy People, pesmijo, ki ima v izvirniku dobro "ogrodje", a zelo simplistično, rahlo lajnasto izvedbo (da jo "sovražijo", so že večkrat zatrdili celo sami R.E.M., ki so pesem nalašč spustili s svoje kompilacije In Time). Neobremenjen pristop k materialu, ostrejši beati in hiperaktivno poskakovanje Lollobrigide so bili v tem kontekstu tako popolnoma na mestu.

Največ presenečenj pa je sledilo v zadnji etapi večera. Najprej so Elvis Jackson dokazali, da imajo med Slovenci neizpodbiten status "žurerskega" benda (vzklikanja We want more! pač ni bil deležen nihče drug izmed izvajalcev) in da se da celo tako antologijski komad, kot je Losing My Religion, pregnesti do nerazpoznavnosti (všečnost je pri tem verjetno odvisna od tega, kako dobro prenašate ska pank).

Projekt seveda ne bi mogel biti popoln brez možakov, ki sta z R.E.M. tudi stala na odru: eden je Chris Eckmann, ki tokrat ni nastopil z Bambi Molesters, ampak z reškim "americana" bendom My Buddy Moose; skupaj so pesmi Driver 8 obrusili country robove in ji vnesli pridih surf rocka. Še bolj v to smer so šli omenjeni Bambi Molesters, ki so za to priložnost "posvojili" Vlada Kreslina in širše verjetno ne ravno znano Texarcano.

Drugi "in" večera, Zoran Predin, se je prek videoposlanice za izostanek sicer opravičil, a Everybody Hurts smo vseeno lahko slišali - Murat je namreč verz ali dva vključil v svoj izjemni solo beatboxinga. Murat in Jose, ki sta I'm Gonna DJ priredila tako dobro, da se zdi, da bi jo bilo treba že od samega začetka posneti kot hip hop komad, sta pravzaprav več navdušenja požela s crossover projektom v sodelovanju s Siddhato.

Siddhartovci, ki se pri tovrstnih podvigih po navadi dobro odrežejo (spomnimo se sodelovanja z Vladom Kreslinom ali pa z Dan D), so z njima tokrat menda šele drugič izvedli Od ljudi za ljudi. Da gre za izbrane "headlinerje" večera, je bilo jasno že po tem, da so tehniki gumb za glasnost navili do pregovorne enajstice. Napalm 3 in Ring sta čez Kongresni trg tako donela precej bolj impozantno kot Imitation of Life, ki so mu dodali svoj klasičen kvazinordijski pridih, a je vseeno izzvenel kot nekakšen priložnostni dodatek, ne pa organski del nastopa.

Peturni maraton, ki ga je bilo na trenutke težko prestati na nogah, je bilo vredno zdržati že zaradi sklepnega sunka energije, eklektičnega, vsestranskega N'Toka, ki je najprej razložil, da N'Toko ne obstaja, nato pa vse skupaj sklenil z It's the End of the World As We Know It, pesmijo, ki se s svojo gostobesednostjo lepo poda raperski predelavi.

Morda smo na tihem čakali, da bo končni epilog skupna pesem We All Go Back to Where We Belong, a glede na to, da so nam jo že prej v odmorih zavrteli vsaj petkrat, je nismo pretirano pogrešali.

Pod črto: že res, da so ZDA največje onesnaževalke planeta, a njihov poziv k okoljevarstveni zavednosti in premišljenemu ravnanju z vodo ni zato nič manj hvalevreden. Celotni projekt Čista energija glasbe lepo simbolizira "all stars" že videospot za singel We All Go Back to Where We Belong, ki spominja na dobre stare čase Band Aida, in na misel, da nihče ne more postoriti vsega, lahko pa vsak naredi vsaj kaj. Idealistično? Gotovo. Naivno? Morda, a dokler ima celoten projekt tudi umetniško vrednost, je vsak dodaten aktivističen napor več kot dobrodošel.

Če se je Slovencev kaj "prijelo", pa seveda ostaja odprto vprašanje: osrednji šank je v sekundi, ko je bilo koncerta konec, "eko" kozarce zamenjal nazaj za potrošno plastiko.