"Glasbena industrija in digitalizacija je šla tako hitro naprej, da ji izvajalci in avtorji ne sledimo. Z Romano razmišljava šele zdaj, da bi malo drugače zastavila celotno stvar. Ampak če pogledamo malo podrobneje, Slovenija nima podpisane pogodbe niti s Facebookom niti YouTubom. Vse je nezakonito," je poudaril avtor otroških pesmic Lojze Krajnčan.

Tudi to je razlog, ki ga poudarja Krajnčan, da omenjenih pesmi še ni v spletnih trgovinah, kot je iTunes, oz. na spletnih storitvah, kot sta Deezer in Spotify (ta ni dosegljiva v Sloveniji, op. a.). "Po drugi strani pa je občutek tudi dober, ker je najmlajše občinstvo najbolj iskreno. In ti podatki kažejo, da jim je naša glasba všeč," je poudaril Krajnčan.

Med dvajseterico se največkrat pojavijo skladbe oz. albumi Modrijanov in Iztoka Mlakarja. Na neslavnem seznamu so še albumi oz. diskografije Jana Plestenjaka, Don Juana, Vlada Kreslina, Siddharte, Mi2, Lojzeta Slaka in Čukov.

Po podatkih mednarodne organizacije Muso o pretakanju glasbe na spletu v Sloveniji so uporabniki spletnih vsebin lani prenesli 272.434 albumov ali diskografij (podatki veljajo za spletni portal Partis.si). Podatki veljajo za 100 najpopularnejših albumov oz. diskografij (samih prenosov je bilo še več).

"Modrijani menimo, da bi se to področje dalo lepo urediti s sprejemom ustrezne zakonodaje. Niti se ni treba ozreti daleč. V Nemčiji je to urejeno in tudi v praksi lepo deluje. Podoben zakon bi lahko pripravili in uredili tudi v Sloveniji. Seveda piratstvo povzroča poslovno škodo, a bolj kot to je pomembna pravna podlaga za spoštljiv odnos do izvajalca. Gre torej tudi za odnos. Tega pa ni mogoče vzpostaviti, dokler ni sprejeta ustrezna zakonodaja in seveda tudi aparati za upoštevanje te. Ker tega ni, se Modrijani ob tem dodatno ne vznemirjamo," je za MMC dejal pevec ansambla Modrijani Blaž Švab.

Na okrogli mizi Glasba v primežu piratstva, ki je potekala pod okriljem društva Zlata piščal (po njej so podelili istoimenske glasbene nagrade), so dali za primerjavo albuma Infra in Ultra skupine Siddharta. Infra je dosegla 12.000, Ultra 6.000 nezakonitih prenosov, medtem ko je skupina zakonito prodala 7.000 izvodov obeh albumov.

Promocija ali poslovna škoda?
Sicer je skupina prek zakonitih prenosov in pretočnih kanalov za albuma po besedah predstavnika Združenja fonogramske industrije Slovenije (ZFIS) Daria Rota, direktorja založbe Nika (pod okriljem katere je Siddharta izdala omenjena albuma), zaslužila okoli 1.500 evrov, po drugi strani pa je na račun nezakonitih prenosov izgubila okoli 120.000 evrov, ki bi jih zaslužila s prodajo albumov. Opozoril pa je, da so iz njihovega celotnega kataloga nezakonito sneli 100.000 albumov, kar pomeni vsaj 650.000 evrov izpada sredstev.

In še ena primerjava: leta 1998 je Adi Smolar prodal album Je treba delat v 20.000 izvodih, do danes so si uporabniki spletnih vsebin album 42 skupine Tabu iz leta 2009 nezakonito prenesli 16.028-krat.

"Slovenija je precej majhno tržišče tako, da se izvajalcu tudi pri dobri prodaji v denarnici ne pozna kaj dosti. Res pa je, da je odnos do kupjenega blaga drugačen kot do tistega, ki ga prejmeš zastojn ali po domače ukradeš. Še vedno sem mnenja, da nekdo, ki kupi album, tega posluša celega večkrat zapovrstjo. Kar pa ne bi mogli trditi za 'piratizirane' verzije, saj ljudje načeloma prenašajo s spleta vse po vrsti, poslušajo pa manj kot prenesejo," je ob tem dejal bobnar skupine Tabu Primož Štorman.

Po drugi strani pa je vodja založbe ZKP RTV Slovenija Mojca Menart opozorila na pogosto mentaliteto glasbenikov, ki trdijo, da nezakoniti prenosi glasbenih izdelkov pripomorejo k večji popularnosti in posledično večjemu obisku na koncertih.

Rot je še dodal, da je v Sloveniji okoli 10.000 naročnikov na ponudnike glasbe, kot sta Deezer ali Apple Music. Ko znesek, ki ga prejmejo od tega, razdelijo med celoten slovenski glasbeni katalog, pa je tega zelo malo. V ponudnikih pretočne glasbe Rot vidi prihodnost pod pogojem, da bi bilo med naročniki vsaj deset odstotkov Slovencev.

Piratstvo - tema, potisnjena na rob
Predstavnik Združenja imetnikov pravic (ZIP) Saša Lušić je predstavil, kako je razmah piratstva uspelo omejiti nekaterim drugim državam. V Nemčiji nekomu, ki ima več kot določeno količino prenosov na svoj IP-naslov, pošljejo kazen s položnico ali ga obiščejo na domu, v Italiji pa so zadevo rešili tako, da so uporabnikom preprečili dostop do piratskih strani.

Povedal je, da ZIP sicer trenutno ima podporo ministrstev za izobraževanje in kulturo, v sklopu ozaveščanj o problematiki se tudi dogovarjajo na različnih koncih, pred njihovo pobudo pa se s piratstvom ni nihče ukvarjal. Dodal je, da bo očitno treba sprožiti neki postopek na sodišču in počakati na epilog: prvi korak je prepoved dostopa do določenih strani.

Lestvica največkrat prenesenih datotek na spletnem portalu Partis.si in njihov skupni seštevek (podatki veljajo za leto 2016):