Že skoraj 20 let je minilo, odkar so Radiohead po svetu zasloveli s pesmijo Creep, ki se je znašla na njihovem prvencu Pablo Honey (1993). A to, da so nekateri na njihove koncerte nato hodili samo zato, da bi slišali 'Creepa', ki je zasedbi začel z leti že presedati, hkrati pa so se zavedali, da brez te pesmi ne bi mogli doseči drugih uspehov, jih je spodbudilo, da so ustvarili My Iron Lung (gre za železna oziroma umetna pljuča, ki ohranjajo hude bolnike pri življenju), pesem, ki opisuje ta občutek. Pri kritikih se je zasedba dokončno uveljavila z albumom OK Computer (1997), ki velja za prelomno ploščo 90. let. Foto: EPA
Že skoraj 20 let je minilo, odkar so Radiohead po svetu zasloveli s pesmijo Creep, ki se je znašla na njihovem prvencu Pablo Honey (1993). A to, da so nekateri na njihove koncerte nato hodili samo zato, da bi slišali 'Creepa', ki je zasedbi začel z leti že presedati, hkrati pa so se zavedali, da brez te pesmi ne bi mogli doseči drugih uspehov, jih je spodbudilo, da so ustvarili My Iron Lung (gre za železna oziroma umetna pljuča, ki ohranjajo hude bolnike pri življenju), pesem, ki opisuje ta občutek. Pri kritikih se je zasedba dokončno uveljavila z albumom OK Computer (1997), ki velja za prelomno ploščo 90. let. Foto: EPA
Med mlajše vidne predstavnike oxfordskega glasbenega prizorišča spadajo Foals, katerih drugi album Total Life Forever je bil lani nominiran za ugledno nagrado mercury. Foto: EPA

London, Manchester, Bristol ... britanska mesta, ki so sinonim za bogato glasbeno izročilo. Ob omembi Oxforda pa večina najprej pomisli na eno najuglednejših univerz na svetu, a je to (za angleške razmere z okrog 150.000 prebivalci dokaj majhno) mesto na jugovzhodu Anglije tudi dom živahnega glasbenega prizorišča, s katerega so prišli Foals, Supergrass in, nikakor ne nazadnje, Radiohead, ki so avtorji zgoraj zapisanih verzov (v angleščini And if the world does turn And if London burns I'll be standing on the beach with my guitar I wanna be in a band when I get to heaven Anyone can play guitar And they won't be a nothing anymore).

Film Anyone Can Play Guitar (naslov je dobil po v uvodu citirani istoimenski pesmi Radioheadov z njihovega prvega albuma Pablo Honey in se v prevodu glasi Vsak lahko igra kitaro) je režiral domačin Jon Spira, vanj je vključil intervjuje z glasbenimi skupinami iz mesta - tako s tistimi, ki jim je uspelo prodreti na širše glasbeno prizorišče, kot s tistimi, ki jim je ta "podvig" spodletel.

V filmu tako poleg "velikih" Radiohead, Foals in Supergrass spoznamo tudi zgodbe manj znanih zasedb Stornoway, Dive Dive in Ride, pri katerih je nekoč igral današnji kitarist zasedbe Liama Gallagherja Beady Eye, Andy Bell (prej je igral tudi pri predhodnikih Beady Eye, Oasis).

Denar za film, ki je nastajal tri leta in za katerega so ustvarjalci posneli več kot 300 ur materiala, ki so ga nato "skrčili" v uro in pol, so prispevali tudi oboževalci skupin, ki v njem nastopajo, saj bi Spiri in njegovi ekipi sicer zmanjkalo denarja za dokončanje projekta.

Spira je v Oxfordu znan kot velik glasbeni navdušenec, nekaj časa je vodil videoteko Videosyncratic na tamkajšnji Cowley Road. Snemanje filma, ki predstavlja oxfordsko glasbeno prizorišče od preloma v 80. leta naprej, je opisal kot "najboljšo izkušnjo v življenju". "Majhna skupina ljudi se je odločila, da je njihova skupnost nekaj, v kar se splača vlagati energijo. Pravzaprav so Oxford spremenili v valilnico novih skupin," je prepričan Spira, ki je dodal, da ne gre za denar in da se po navadi, ko pride do denarja, vse skupaj zruši.

Film raziskuje vloge skupnosti, glasbene industrije, pa tudi kančka sreče, saj so to dejavniki, ki vplivajo na morebitni tržni uspeh skupin. Za zdaj še ni znano, ali bodo film prikazali tudi v britanskih kinematografih.

Pripovedovalec filma je komik Stewart Lee, ki je svojo kariero začel - kje drugje kot v Oxfordu.

Alenka Klun