Vrtenje plošč je zamenjal za Parov Stelar ali bolje rečeno za energične nastope s skupino, ki ruši rekorde.
Njegova zgodba se je začela že pred prelomom tisočletja, ko je z neverjetnim občutkom začel skladati različne sample v nove tvorbe, ki bi jih najbolje opisali kot novi džez. Toda ker mu didžejevska forma ni več ustrezala in ni dopuščala, da se izrazi na takšen način, kot se je želel, je leta 2005 na noge postavil Parov Stelar Band, ki je močno vplival tako na njegov zvok kot na priljubljenost.
Danes zasedbo poleg Furederja sestavljajo še saksofonist Max the Sax, trobentač Jerry Di Monza, bobnar Willie Larsson Jr., basist Michael Witter in pevka Cleo Panther, s katero smo izmenjali nekaj besed na letošnjem festivalu Schengenfest.

Parov Stelar je postala velika uspešnica tako v Avstriji kot zunaj nje. Lahko zdaj že govorimo, da ste bolj popularni v tujini kot doma?
Hmm ... (smeh). Zdi se. Ampak, veste kaj, vedno se je dobro vrniti domov. Zdaj smo imeli odličen koncert v Linzu. Bilo je spektakularno. Prišlo je 6.000 ljudi, kar je ogromno za mali Linz.

Parov Stelar ima svoje korenine v Linzu. Vse se je začelo tam. Kako se je vračati na "kraj zločina"?
Zanj se mi zdi, da je zelo čustveno. Jaz sem sicer iz Dunaja in zame ni. Za preostalo ekipo pa je bila to velika stvar. Na koncu koncerta se je pogovarjal z obiskovalci v linškem narečju. Ljudje so znoreli, ker so začutili to vez, in mislim, da so zelo ponosni, da je tako ponosen v tujih državah.

Pa vseeno. On je mož v ozadju, ni v ospredju. Uspeh seveda ni prišel čez noč. Koliko dela je bilo vloženega v to?
Zdaj mineva že deset let. To je dolgoročni projekt. Vse se je začelo z Marcusom kot didžejem, potem pa se je priključila skupina. Zdaj pa zelo uživamo, ker ljudje uživajo v glasbi. Zelo dobro nam gre. V ozadju pa je veliko dela. On pa še vedno vztraja, da je mož v ozadju. Vsem drugim pusti, da vzpostavimo kemijo z občinstvom. Toda najboljša stvar glede Parov Stelar je, da smo skupnost. To je tudi po mojem mnenju ključ do našega uspeha. Seveda pa ta skupnost ne šteje samo izvajalcev na odru, marveč tudi vse ljudi, ki nam pomagajo in jih občinstvo nikoli ne vidi.

Sami doživljate skupino kot projekt ali kot skupnost?
Skupnost. Ne moreš vložiti toliko energije v njo, če nisi z njo povezan. Zelo mi je všeč, da sem del tega. Vlagam vso energijo v to. In tudi drugi to počnejo. Ljudje začutijo to iskrenost.

Pa je v ospredju neki večji cilj ali je pomembna le pot?
Pomembna je pot. Cilj pride s potjo. Pomembno je, da se razvijate naprej, da ne ostajate na mestu. To je moja filozofija. Ni pomembno, kaj počnete v življenju. To je dobra filozofija za življenje. Kar bo, bo. In če je to ogromen uspeh, je to najbolje, kar se vam lahko zgodi.

Kaj je tako posebnega na swingu in elektroglasbi, da je tako uspešna?
Kar ljudje potrebujejo - poleg vse te plastične produkcije - je glasba, odigrana v živo. Parov Stelar pa je nekaj vmes. Klubska glasba, odigrana v živo. Ta dopušča veliko prostora za improvizacijo, kar pa tudi ustvarja tisti živi občutek. To je dobro za ljudi, ker ko poslušate, kaj se vse danes vrti po radijskih postajah - vse je podobno. Ne moreš razlikovati pevcev, ker je produkcija ista. Mislim, da je Parov Stelar zadel neko nišo, ki ni povsod slišana.

Pravzaprav je pred dnevi raziskava pokazala, da je popglasba v zadnjih 50 letih postala glasnejša in pustejša.
Ljudje se tega naveličajo. Želijo nekaj edinstvenega. Z lastnim podpisom (smeh).