Nadgradnjo sodelovanja pa zdaj na odru udejanjata kot Pliš.

Namesto bobnov občinstvo pozdravita v improvizirani "dnevni sobi" sredi odra skupaj z mojstrom beatboxanja Muratom. Vsestranski Gregorič, ki kitarske strune zamenja za kontrabas, z njim ali brez njega ohranja ritem. Ilijevska s čutnim - Gregorič bi rekel "posebnim" - glasom vzpostavlja svojo zgodbo, medtem ko premore zapolnjuje trobentaš Tomaž Gajšt. Zasedba za urbane popevke, ki vztraja pri svojem zvoku in se ne obremenjuje za smernicami "mainstram" popa.

Njihova glasba spominja na džezovske standarde, besedila pa peljejo poslušalca v konkretna doživetja, ki jih lahko doživijo s pesniškega vidika Roka Vilčnika ali bolj "tehničnega" nizanja zgodb Gregoriča. Enajst skladb zajema opus njunega ustvarjanja v zadnjih desetih letih. Z besedili se dotikata medsebojnih odnosov, doživljanja sveta in vsega, kar običajno ostaja neizrečeno. Dodatno vrednost glasbi dodaja igralec Jurij Zrnec, ki ga tokrat spoznamo v vlogi pevca, pripovedovalca besedil - oz. na odru kot zabavljača, ki z lahkoto spravi v smeh celo dvorano.

Ob izidu prvenca Pliš smo se pogovarjali z Ilijevsko in Gregoričem.

Iz kopalnice, kjer sta snemala priredbe in posnetke objavljala na YouTubu, do albuma. Koliko časa je trajala ta preobrazba iz varnega "akustičnega" zavetja do studia?

AI: V resnici se je vse začelo ob tabornem ognju, ko sva imela prvi koncert v KGB-ju.
MG: Skupaj sva začela delati pred štirimi leti in objavljala posnetke na YouTubu. Na koncertih sva predstavljala priredbe in avtorske skladbe, za katera je besedila prispeval Rok Vilčnik, glasbo pa sem naredil jaz. Nekaj časa sva to ponavljala in obstala na mestu. V prejšnji zasedbi sva imela še pianista in tolkalista iz Maribora. To je bila še ena ovira, zakaj se nismo resno usedli in začeli s snemalnim procesom. Snemanje je danes tudi finančni zalogaj, ampak oba sva si želela, da bi naredila kakovostni izdelek. Drugi dejavnik pa je bila lenoba (smeh). Mogoče celo prvi.
AI: Nekaj je bila tudi sreča in srečanje s Tomažem Gajštom na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam poplav v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Z njim sva zaigrala skladbo Med iskrenimi ljudmi in se nad njim navdušila. Z Muratom sva se poznala sicer že prej, toda dolgo smo potrebovali, da smo ugotovili, s kakšno postavo želimo nastopati po odrih.
MG: Pri nas je tako, da se velikokrat ukvarjaš z neko vrsto popa – popularne oz. zabavne glasbe – in vedno razmišljaš, koliko si »radio friendly«. Za naš material – z izjemo Metuljev, ki so to postali – pa smo želeli, da najdemo svoj zvok. Da ne pristanemo znotraj 'mainstreama'. Ker nisva izdala albuma takoj, sva imela čas material preigrati na koncertnih odrih. S tem so se skladbe izoblikovale in je popolnoma drugače, če posnameš isti material po petih ali petdesetih vajah.

Kaj je Pliš? Duet? Platforma? Skupina?
MG: Platforma je dober izraz. Midva sva jedro. Nekaj časa sta bila z nama Sebastian Duh in Blaž Kores, zdaj pa so nama pridružili Gajšt, Murat in Jurij Zrnec.

Marko, kaj vam predstavlja Pliš? Neko nasprotje, kar ustvarjate s katarino Malo?
MG: Pri katarini Mali je izražen moj drugi del – predvsem skozi besedila. Glasba je tam zelo preprosta, temelječa na 'groovu'. Toda pri projektu s katarino Malo me je zanimala kombinacija popa in družba kritike, ki je bila izražena v besedilih. Ta se drugače ustavi pri rocku, rapu … V 'mainstreamu' pa teh tematik ni. Iz mene so izhajale spontano in pozneje doživele svojevrsten uspeh: skladbe se še vedno vrtijo in Katarina ima še vedno nastope …
Na albumu Pliša pa so skladbe, ki so stare tudi deset let. Potrebovali smo precej časa, da smo našli pravo pevko in formulo.
V našem popu smo navajeni besedil, ki vsebujejo številne metafore … Kaj je drugače pri interpretaciji, ko pripovedujete oz. gradite zgodbo?
AI: Prej sem pela, ker me je to veselilo, in sem se bolj osredotočala na samo melodijo. Zdaj pa sem prišla do točke, ko sem začela poslušati besedila in se v njih vživeti. Zato mi je lažje, ko pripovedujem, saj besede povežem s svojimi občutji.

Kakšen je vas odnos do improvizacije znotraj besedil?
AI: Sploh ne improviziram. Ne upam si. S tem bi izstopila iz svojega območja varnosti. Niti ne vem, ali to potrebujem. Zdi se mi, da bi se s tem preveč obremenjevala. Za zdaj se rada držim ustaljenih poti.
MG: To so "songi".
Čeprav ... Glasbena podlaga je džezovska.
MG: Je. Melodije in besedila so precej zabetonirane.
AI: Tako ali tako pojem skladbo in se tako izražam. To je zame dovolj. Če bi hotela še kaj več, bi sama sebi zamorila občutek, češ da se hočem preveč izpostavljati.
MG: V tem smislu gre za popevko. Za njih vemo, da so se pevci držali melodij.
AI: Gre za takšne pesmi, da ne potrebujejo nič drugega ob sebi.
MG: Z drugačnimi aranžmaji bi to lahko postale klasične popevke, kot jih poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja. Forma je lahko takšna.

Aleksandra, kako se znajdete v vlogi vodilne izvajalke v skupini?
AI: Moram priznati, da se dobro počutim, ampak se tega še učim. Pri nama mi je všeč, da nisem v ospredju, ampak da sva enakovredna- kar se tiče intenzitete nastopanja. Sva na isti valovni dolžini. Vmes tudi malo komentirava drug drugega. Ampak se nimam za 'frontmanko'. Mi je pa všeč, da na neki način sem.
MG: Malo drugače je. Všeč mi je, da takrat, ko nima kaj povedati, je tiho. In pri meni je podobno. Ne maram strukture pripravljenih klišejskih nagovorov občinstva: "Kje so roke?" Ljudje po mojem mnenju se vedno odzovejo na trenutek. In izvajalec mora začutiti, kaj se dogaja. Pomembno je, da znaš povedati pravo besedo v pravem trenutku. Toda na koncertu ni potrebno dodatno podajanje informacij.
Koliko vajinih komentarjev med nastopom je spontanih in koliko naštudiranih?
MG: Namenoma ne režirava teh stvari, ker nama to ni všeč. Ali pa nisva tako dobra igralca, da bi res naštudirani komentarji imeli smisel.
Zakaj tem besedilom še najbolj ustreza minimalizem v zvoku?
AI: Paše. Saj bi bil lahko bila še kakšna skladba podobna Metuljem, ampak glede na to, kakšna zasedba smo in kako nastopamo, je prav, da album predstavlja to, kar je na odru – da ni vse urejeno, ampak čim bolj naravno.
MG: Dobra stvar pri tem albumu je, da je intimen in ne moti, ko ga predvajaš. Hkrati pa je dovolj prostora, da lahko poslušalec sam projicira določene stvari. To je tako kot pri pobarvanki: samo začrtaš barve.
Kako pride do tega, da ima zgodba o razhajanju – sicer zelo resna – naslov Solata?
MG: To je moj 'trip'. Vedno sem iskal trenutke, v katerih lahko uporabim poetiko za stvari, ki nas obdajajo – tu gre za razhajanje para. V besedilu opisujem trenutek, s katerim se lahko poslušalec identificira. Recimo v tem primeru izpostavim, da je ženska vedno delala solato za dva in sploh ne ve, kakšno ima rada ona. Ne ve, kakšen je njen okus. Ne ve, kam se naj uleži na zakonski postelji. To so trenutki, ki zares bolijo. So pravi in resnični.

Kakšen je odziv, ko v pesmi izpostaviš neposredno, da je nekdo grd. Koliko beseda pripomore k negativni konotaciji, čeprav gre v tem primeru za neke vrste sočustvovanje?
MG: Rok je pesnik in to je njegova pesem. Tu se pozna razlika, saj sem jaz besedilopisec. Pesniki s svojimi besedami dodajo še dodatno patino, kjer ne veš, kaj želijo povedati. Pri meni pa je cel pomen zabetoniran.
Ste skupina, ki nima bobnov, ampak ima beatboxerja. Kako je prišlo do sodelovanja z Muratom?
MG: Z Muratom in Josom smo pred leti posneli skupaj njun drugi album. Potem so se naše poti razšle – takšno je življenje.
AI: Marko se je pred izdajo skladbe Metulji spomnil, da bi lahko v okrnjeni zasedbi sodeloval tudi Murat. Enkrat smo poskusili, ampak takrat smo šele začeli sodelovati z Rokom, nato pa sva midva z Markom šla malo po svoji poti.
MG: Z Rokom nismo imeli istih predstav. To se lahko sliši pri prvih dveh skladbah na albumu, saj sta nastala v drugačni produkciji kot drugi.
Kako je prepevati na beatbox?
AI: Ko je ob meni samo kitara ali bas sem bolj pazljiva. Ampak na beatbox se vživim na drugačen način. Postanem bolj 'funky' in manj statična.
MG: Doda malo urbanega utripa.
Kaj doda potem harmonika, če imamo v mislih skladbo Terasa?
MG: To pa je popolna romantika.
Ste bolj romantični ali urbani?
AI: Smo ravno vmes.
MG: Gre za različne skladbe, pri nekaterih ni beatboxa, ampak samo trobenta. Naš zvok zaživi šele na odru. Če bi zares želeli zaživeti na albumu, bi morali posneti tudi priredbe, kar je nemogoče zaradi avtorskih pravic. Album tako ne predstavlja našega celotnega sporočila.
Edina skladba, ki je ostala na albumu v angleškem jeziku, je Unsatisfied. Zakaj? Gre za nekakšno parodijo?
AI: Sama jo jemljem smrtno resno. Vsi smo bili že kdaj v odnosih nezadovoljni, ali pa je bil nezadovoljena druga polovica in je kazala na nas s prstom. Skladba je živahna in pozitivna, besedilo pa sporoča, da ne moraš človeka spremeniti.
MG: Zame je to tisti trenutek, ko ženska reče, da ima vsega dovolj: "Takšna sem, če ti nisem všeč, so tam vrata."

Marko, veliko pišete za izvajalke. Napišete kdaj kakšno besedilo, ki je namenjeno, da ga odpoje moški?
MG: Malokrat. Všeč mi je, da pride do izraza ženski glas. Po tihem sem malo feminist (smeh), ker imamo še vedno zelo prikrito patriarhalno družbo. In to me živcira.
Se pri ustvarjanju glasbe Pliša obremenjujeta s časom, v katerem smo?
AI: Ne. Sploh nimamo več žanrov, vse je prikrito med sabo pomešano. Zdi se mi, da ljudje pogrešajo pristnost, saj je vse "sfotošopirano" in "autotunano". Vmes pa je ventilček, ki jim nekaj pomeni. Tudi zato radi gledajo najine videospote na YouTubu.
MG: Povedal bom eno analogijo: če imaš otroka, ki se je pravkar zbudil, je skuštran. Ko ga počešeš, oblečeš, urediš, je drugačen. Mene zanima skuštran otrok, ki je takšen, kot je. V sebi imam to uporništvo brez razloga – še iz prejšnjih časov – toda, to se še vedno izkazuje.
AI: Vsi bi bili radi takšni, kot smo.
Zakaj smo se podredili "urejenemu otroku"?
MG: Nismo se. Pri vsaki skladbi – od tretje na albumu – bi lahko naredili klasično popskladbo z brass sekcijo, bobni, kitarami, spremljevalnimi vokali … Vsaka skladba bi bila lahko »počesana« v radijsko sprejemljivih okvirih, ampak sem si prizadeval ohraniti surov zvok. To je na neki način eksperiment, kjer sva vrgla kocko.
Aleksandra, pogrešate kaj spremljevalne vokale na nastopih ali vam bolj ustreza izmenjevanje vlog, kot jih imata z Jurijem?
AI: Razmišljala sem že o spremljevalnih vokalih, ampak za zdaj ne vidim potrebe po njih. Všeč mi je dopolnjevanje z Muratom in Gajštom.
MG: Ona ima zelo specifičen glas, ki zahteva v glasbi prostor. Če je gneča – v smislu inštrumentov in količine not -, Aleksandra izgubi izraznost. Tudi to je dejavnik, ki je prispeval, da smo ji pustili ogromno prostora.
Pravite, da ustvarjate glasbo s humorjem. Kdo ga je vnesel v glasbo? Koliko je pri tem pripomogel Zrnec?
MG: Midva imava humor v glasbi že od časov, ko sva snemala priredbe za YouTube. Tudi na koncertu sva bila vedno malo "čez les". Je pa res, da je Jurijev prispevek neprecenljiv. Do njega gojim veliko spoštovanje in sem vesel, da sodelujemo.
Se vama zdi, da je s prihodom Zrneca več pozornosti na Plišu?
MG: Seveda.
AI: Včasih pride do napačnega razumevanja, ko ljudje mislijo, da bodo dobili le njega. Toda ni tako. Dobro se dopolnjujemo, saj obstaja med nami medsebojno spoštovanje.
Zrnec je zelo karizmatična oseba, a obstaja bojazen, da bi vas zasenčil na nastopih?
MG: Vesel sem, če me kdo zasenči. Če je tisto, kar pokaže, boljše od našega. Poglejmo na primeru Deana Martina in Jerryja Lee Lewisa – ta kombinacija je bila v preteklosti že uspešna. Ima jo Rambo Amadeus in Magnifico. Mislim, da ljudje potrebujmo razvedrilo. Zakaj ne bi dobil še sladice, če prideš na dobro kosilo? Kje je omejitev? Za zdaj je to koncert, ampak želim si, da naredimo šov.
AI: Za zdaj se mi zdi, da smo vzpostavili idealno razmerje. On je zase rekel, da je živi odmor. Hkrati pa je se energijsko izjemno ujamemo in razumemo. Že to, da je z nami na odru, je dodana vrednost.
MG: Jurij stopi na oder, ljudje utihnejo in se začnejo režati. Ker ima takšno energijo.
Kje ste se spoznali z njim?
MG: V kazinoju, za ruleto (smeh).
AI: Lani smo bili na valentinovem koncertu v SiTi Teatru in smo želeli, da z nami nastopi gost. Dogovorili smo se z Jurijem, ki se takrat ni toliko pojavljal v medijih.
MG: Primož Vitez mi je povedal, da je Jurij naš oboževalec, in to je bil povod, da sem ga poklical.
Jurij in Aleksandra. Kaj je drugače, če je na odru par, ki je to tudi v zasebnem življenju?
AI: Ko se mi Jurij pridruži na odru, sem v hipu bolj sproščena, saj se nalezem njegove energije, ki da prostor moji nagajivi naravi. To se je dogajalo že takrat, ko še nisva bila par.
Kakšni so dolgoročni učinki videospota s priredbo Somebody I Used To Know, ki ga je izpostavil tudi Gotye?
AI: Šlo je za izjemni dogodek – glede na to, da je šlo za skladbo, ki je bila na dan predvajana vsaj 30-krat. Bilo mi je v čast, da naju je sploh opazil.
MG: Šlo je za češnjo na smetani. Kmalu za tem je YouTube spremenil svojo politiko. Za nas, ki smo običajni Zemljani in nimamo denarja za vlaganje v videospote, je postalo težje, da pridemo do občinstva.
AI: Prej si lahko vse svoje videospote s priredbami povezal z izvirniki.
MG: Potem pa se je Google odločil, da napolni svoje žepe, in to naju je precej prizadelo. Pred tem sva bila na uradni strani YouTuba izpostavljena s skladbo My Boy, ki sploh še ni bila dokončana. Ni imela celega besedila, ona se je vmes režala … Toda ljudje so ga vzeli za svojega. Nekje sem prebral izjavo strokovnjaka za spletni marketing: ko prideš v popolnoma čisto kuhinjo, se ne upaš ničesar prijeti. Če pa vidiš tam zunaj salamo in drobtine, pa si narediš sendvič.
AI: Pomembno je, da si zvest sam sebi. Ljudje hitro preberejo, da igraš in s tem odbijaš.
MG: Imaš dve poziciji. Moj dobri prijatelj pokojni Zoran Garevski mi je ob prvem srečanju dejal: "Imaš dve možnosti, ali si energetsko bliže občinstvu ali pa nedosegljivo daleč, kot Madonna, recimo. Vmesne poti ni."
AI: Midva sva čisto blizu.
Ko ste že ravno omenili, kolikokrat je bila predvajana Sombody I Used To Know na radijskih postajah … Kaj potrebuje slovenska pesem, da bi bila tolikokrat na dan predvajana?
AI: Nobeni skladbi ne privoščim, da je tolikokrat predvajana. Toda od vsake stvari se lahko prenaješ, če je je preveč. Si pa želim, da bi se čez dan še več predvajale slovenske skladbe. Toda dvomim, da je to v rokah glasbenikov. Bolj od percepcije družbe.
MG: Radijske postaje imajo svojo politiko. Lahko se z njimi strinjam ali ne. Ne bom se bojeval z mlini na veter. Imam eno fronto.